Pika in hvala, da to deliš z nami
Meni je zelo zanimivo to doživljanje več čutov hkrati, to je res poseben talent.
Verjetno ima to tudi tvoja hči.
Z veseljem, Sanjalka.
Tudi hči ima to, ja. Ker gre za deden pojav.
In moj brat. Z njim sva se sploh veliko zabavala okoli tega, v otroštvu.
Je tako, kot si napisala. Možgani delujejo pri sinestetikih drugače in med seboj so povezani drugi deli možganov, tudi z drugačnimi povezavami.
Enkrat sem omenila, da se spomnim (spomina) na bivanje v maternici. Če bi opisala to bivanje, ki je "brez asociativnega spomina", gre za sinestetično doživetje. Obstajala so prijetna in neprijetna občutja, ki jih je bilo težko povezati z realnim svetom. Barve, ki sem jih "videla", so bile drugačne "kromatične" lestvice kot barve, ki jih zaznavamo v resničnosti oz. so se pojavljale v nekih "rjavo-rumenih" tonih, svetlejših in temnejših, večinoma je šlo za tople odtenke. Ne vem, ali je povezano z bitjem maminega srca, ampak obstajal je ritem. Velikosti elementov tvorb so se spreminjale vzporedno s tem, ali so bili občutki prijetni ali neprijetni. Ko ni bilo prijetno, so bili elementi večji, zvok močnejši, bobneč, ritem konkretnejši in "grozeč". Bilo je več "rjave" barve in elementi so dobili nekakšne bule. Ko je bilo prijetno, so bile tudi oblike bolj božajoče, zvoki mehkejši, vse je bilo bolj prefinjeno, tudi barvno bolj usklajeno in bližje pravim barvam, harmonija, skratka.
Verjetno sem zaradi vsega skupaj tako zgodaj spregovorila in vse ostalo, ker so bili možgani toliko razviti, da so imeli samo za "nadomestiti sinestetične občutke "predbivanja" z občutki "bivanja" oz. so jih začeli "samo" izpopolnjevati". Bili so drugače pripravljeni za učenje, ker so imeli več "nastavkov", saj so se le-ti zaradi sposobnosti sinestezije oblikovali že v času pred rojstvom.