Iz mojega opazovanja okolja: otroci so danes res bolj sebični in tekmovalni kot nekoč. A lahko rečemo, da so odraz okolja, ambicij, obnašanja nas odraslih. Jz sem še socialistično dete (pa kljub temu nisem za komunizem, sem videla preveč pokvarjenosti v tem sistemu). A vse stvari niso bile slabe in škoda, da smo spreminjali tako, da smo staro povsem porušili, zgradili pa nekaj nepreizkušenega, novega. Mimogrede, ko sva bila junija v Pragi, sem opazila ohranjenost ter spoštovanje starega, ki se je zlivalo skupaj z novim. No v času mojega osnovnega šolanja, ni bilo DSP-ja (dodatna strokovna pomoč, ki poteka celo individualno). Ok, bilo je nekaj dodatnega pouka, hmm, a je bilo ali ne? Nisem ziher. Skratka, v razredu nas je bilo vsaj 31 ali tja do 33, Gaussova krivulja je delovala. Nekateri so bili odličnjaki, nekateri dvojke in enke, kdo je tudi ponavljal. Kar si naredil, si pokasiral pri ocenah. Pa tudi ne vedno, nekaj jih je bilo, od dohtarjev in direktorjev. Ti so bili praviloma vedno odlični
. Nekateri so skasirali cvek, ker se je to od njih pričakovalo po sposobnostih, čeprav bi kdaj zaslužili tudi več. A nekako smo se utrdili v tem sistemu, navadili sprejemati realnost, da življenje ni vedno pravično, da gremo naprej... (bemo, kar odnaša me stran od bistva). Skratka, v razredu, ko smo dobili teste nazaj, je učiteljica vprašala, kdo od boljših bo pomagal slabšim. Mi pa smo sprejeli odgovornost in razvijali čut za pomoč. Danes je pa že res prav tako, da si ne pomagajo, ker potem bi lahko tisti, ki jim pomagajo, celo boljši od njih... Na nas odraslih je, da se spreminjamo. In da do otrok vzpostavimo Pozitivno disciplino (knjiga). Da zopet začnemo spoštovat do neke mere tradicijo, modrost in izkušnje starejših...
