Spet ena izmed teorij, tako verjetna, kot bi rekli, da se corona širi bolj, ker smo podpisali za 5G omrežje.

Niti možgani niso tako izpostavljeni skozi nos, da bi se jih dalo kar doseči in ni to nek nov postopek lobotomije.
Ne morem verjeti, da omenjajo tudi čip ...

Moja najboljša prijateljica je bila na testu ... in stara mama.
Človeku se zasolzijo oči, ker palčka draži sluznico. Če bi bilo tako grozno, ne bi delali drive-in testov ... Še na kakšno oralno operacijo te mora kdo peljat, da ni kaj narobe, po možganski operaciji se pa lahko kar sam odpelješ?
Prijateljica pravi, da ni boleče.
Moja stara mama je prava princeska na zrnu graha, še spalno srajco nosi s šivi navzven, da je ne žulijo, testirali so jo že trikrat in se ni nič pritoževala.
Imamo pa ljudje zelo različen prag tolerance (fizične in psihične).
Narod ima preveč časa in širijo take stvari.
Pa tisti štajerski in drugi protestniki ... Sami pijanci, večno mladi, ostareli študentje, propadli svobodni umetniki, upokojeni đankiji ... Nimajo česa pametnega početi v življenju in ogrožajo ljudi, tudi tiste, ki morajo garati za svoje preživetje.
Mislijo, da nagajajo vladi, predsedniku, iluminatom, heh ... Uničujejo marsikaj drugega.
Ničesar se nismo naučili. Spomladanske teorije o preporodu ljudstva, razsvetljenju ... Prekratko obdobje in prešibka lekcija. S prvo priložnostjo so se odpeljali v ljubo Dalmacijo. Pa pikniki, pirovski večeri, praznovanje rojstnih dni 2-letnikov, ki se niti ne zavedajo dogodka, važno, da se stari družijo. Saj smo sami ta domači, se poznamo. Nam ne bo nič, smo zdravi, veseli in ne toliko debeli.
Podjetja, kjer se pojavijo okuženi, potiho gasijo paniko, niso transparentni in ne dovolj previdni. Nihče noče ustavljati procesov.
Virus gor ali dol. In njegova intenzivnost. In smrtnost. In neškodljivost. Je ali ni. Če nas tole ne bo pokopalo, nas bo pa naslednja stvar, to je dejstvo. Ker ljudje se niso pripravljeni odreči svojim instant užitkom za tisto kratko obdobje, ki bi prineslo hitro in opazno izboljšanje razmer. Ker oni morajo k tamburičarjem. Morajo na pir. Na fuzbal. Na to in ono praznovanje. Ne bo jim nihče govoril, da ne smejo biti zunaj. Šibki karakterji, ki jih samota ubija, ne znajo živeti sami s sabo. Nasploh nimajo življenja, definirajo jih množične aktivnosti, romanja na določene kraje in tradicionalni obredi, ki se spodobijo in si jih zaslužijo pa če gre vse v k***c.