Demokracija je v teoriji strašno privlačen in lep koncept, prinaša pa bistveno več odgovornosti in več zrelosti, kot so je nekateri lahko zmožni. Zato se mi zdi načelo, da jo po osemnajstem letu podeljujemo vsakemu, ki se ga razglasi za opravilno sposobnega (kriteriji so ohlapni) naivno in nespametno, kajti prava demokracija zame (vsaj v teoriji) pomeni, da posameznik:
- zmore dovolj samokritike in samoponižnosti, da ve, kdaj ne more kar preprosto bruhniti svoje hitre sodbe, bodisi, ko je govora o ekspertizi, o katerimi z nekaj gugl kliki ne more imeti resničnega znanja, saj, če bi ga lahko imel, bi to pomenilo, da lahko po vrsti zapremo vse fakultete in ukinemo šole, tudi same označbe poklicev bi bile na tem mestu povsem odveč, ali pa, ko okoliščine zahtevajo, da svoj lasten interes potisne za kolektivnega (tudi to terja zrelost).
- da imamo vsi enak koncept, kaj pomeni demokracija, smo v teoriji vsi enako zreli, prihajamo iz istega socialnega, kulturnega itd. okolja, ker demokracija v Savdski Arabiji in Sloveniji pač ne pomeni iste reči. Že znotraj pokrajin in socialnih slojev v isti državi ne. Zato je nujno, da postavimo splošna merila, ki so pogoj, da se lahko kolikor tolikšna demokracija izpelje. Ta pogoj je spoštovanje in kolektivni standard, ki se ga ob takšnih dogodkih upošteva.
- je pripravljen svoje mnenje zrelo izzvati, zato ne posluša in ne agitira le tistih, ki mu sledijo in pojejo hvalo, pač pa je pripravljen relativizirati tudi mnenja, ki od njegovega radikalno odstopajo, in v njih poiskati kakšno zrno, ki pripelje do globjega razumevanja. Zato je potrebno ege in superiornost potisniti stran. Glede pameti in resnice je pa takole, da vsak verjame, da ji je malce bližje od ostalih, mar ne? Nihče zase ne bi rekel, da je povprečno inteligenten, lep itd. Torej je jasno, da resnice 1. nihče ne more posedovati, če smo ji vsi enako blizu. 2. je relativen pojem. Še danes obstajajo ljudje, ki pravijo, da je Hitler zmagal v 2. sv. vojni.
- ima občutek (tu pa trčimo v ta problem socialnih omrežij in tovrstne kloake), na podlagi katerih informacij in virov si velja ustvariti mnenje in biti zanj tudi odgovoren. Problematičen ta koncept svobode govora in mišljenja postane takrat, kadar ne prinese nobene zaveze, nobenega občutka in nobenega razumevanja, kaj svoboda govora sploh pomeni - jaz, ki menim, da bi morali ljudi, ki širijo lažne informacije (in sami nimajo izobrazbe, ki bi lahko potrdila, da temo poglobljeno razumejo) svinjsko oglobiti po par 100 EUR na laž, sem bila že nekajkrat označena za zmešano, zakaj, ne vem - le poglejte bilanco, se izvlečemo iz krize v minuti
Že po nekaj dnevih takšne prakse menim, da bi ljudje presneto razmislili, kdaj velja odpreti svoja usta in se sklicevati na svoje pravice in svobode govora.
Glede osebne statistike Covid 19 pa poznam dva primera: eden je karanteno preživel tako, kot pri prehladu, ni imel ne vročine ne kakih drugih težav (in mama, ki je zbolela, tudi ne), pa je rizična skupina. Drugi izven rizične pa ima že 2 tedna vročino nad 39.5, ki jo zbija vsako uro in ne gre in ne gre stran, obenem ima občutek, da mu gorijo pljuča, komaj hodi na WC in nazaj ležat, ker ga tako boli, in le dejstvu, da je fit dedec, se lahko po besedah svoje zdravnice zahvali, da ni na intenzivni. Torej, iz izkušenj gre za precej nepredvidljivo zadevo, ki nima šolskih potekov.
Poll