Ma daj, jaz pa mislim da jamrajo ljudje, ki so bili navajeni komoditete. Ne me narobe razumet, ne omalovažujem stisk. Se še dobro spomnim, kako je bilo ko sem začela svojo pot in sem z otrokom v naročju delala. Igrala sem se z barbikami, medtem ko sem delala zraven za službo, vmes pa še z enim učem gledala na lonce, da se kaj ne zažge.
Za znoret je bilo. in ja seveda je nedvomno boljše, da imaš svoj mir pri delu. Ampak kar je meni vedno v takih zadevah pomagalo. Ali lahko kaj spremenim v tej situaciji? Ne morem. Kdo mi lahko pomaga? Nihče, razen mene. Torej nehaj jamrat, zavihaj rokave in se zorganiziraj da bo zadeva tekla. Ja OK mogoče bom manj spala, mogoče bodo pač za kosilo makaroni, ker za kaj drugega ni časa, ampak otroci niso krivi. Če ti pizdakaš tam in težiš, samo njim delaš škodo in konec koncev tudi sebi, ker si potem samo živčen.
Sicer pa vsak otrok, se lahko vsaj eno uro zamoti da lahko narediš čez dan kaj. Treba je v takih situacijah spustiti standarde, nihče se ne bo spomnil ali je bilo stanovanje pospravljeno, ali je bila vsak dan vrhunska kuhinja, vsak se bo pa spomnil, da so bili ta stari tisti čas tečni in zoprni.