Dober dan.
In toliko časa ni nihče pisal sem, da je že spet dež.
Kot kaže, poletje daje zadnje od sebe.
Škoda, pa ravno so mi postali všeč kolesarji, ki brcajo po naši strmi ovinkasti cesti.
Sem našla nov način soočanja se z njimi. Po novem jih ne poskušam prehitevati na nevarnih odsekih, ampak se potrpežljivo peljem čisto za njimi ter opazujem, kako postanejo nervozni in začnejo pospešeno brcati in pogledujejo nazaj. V končni fazi začenjajo kriliti z rokami in mahati, da lahko prehitim, potem pa - odvisno od dneva - včasih peljem do vrha za njimi, včasih se jih pa usmilim in jih le prehitim, da ne bi obnemogli.
Zanimivi dnevi so bili od konca prejšnjega tedna dalje.
Izpolnitev ene že zelo dolge želje.
Pa ponovno druženje z novim poznanstvom - nekateri ljudje so res tako izjemni, da bi morali za vedno obstajati na tem svetu (če se le ta ne bo še bolj sfižil).
Pa pojeden en tako dober steak, da že dolgo ni bilo takšnega.
Čim več dni v takšnem duhu!
