Žal se strinjam, nameč delam s temi generacijami in ne duha ne sluha o kakšnih višjih vibracijah, sposobnostih in kaj jaz vem kaj vse se pripisuje tem (zdaj že polnoletnim) otrokom.
Bistveno počasneje se učijo, bistveno manj so radovedni, bistveno manj odprti, vsebine nobene, širine nobene, polpismeni ali bolje rečeno nepismeni, manj talentirani. Nobenega spoštovanja do ničesar in nikogar.
Govorim seveda o veliki, ampak res veliki večini, ne o vseh.
In iz leta v leto je slabše.
So pa nedvomno bolj:
- razvajeni
- nesamostojni (pred vrati v pisarno čakajo mame in fotri in nestrpno cepetajo, ker jih ne spustimo noter, saj imajo polnoletne otroke in se niso pristojni dogovarjati v njihovem imenu)
- arogantni, predrzni
- nesamokritični in nesposobni objektivnega vpogleda v svoje rezultate in svoje delovanje
- egocentrični in nesposobni medsebojnega sodelovanja, povezovanja v skupine, timskega dela, medsebojne pomoči
Opažam pa, da marsikateri (najbrž narcističen starš) nemogoče obnašanje svojega otroka obrne tako, da ga oceni kot "posebnega", uporniškega, drugačnega, kar posledično itak pomeni, da je višje sposoben od ostalih in ga zato nihče ne razume. Ker starš ni sposoben kritično pogledati niti vase in je to edina resnica, ki jo je sposoben držati v glavi, da lahko ohrani lastno idejo o svoji "superiornosti".
Žal, takšna so moja opažanja. Glede večine in ne vseh, se razume.
