Kar se tiče spolov sem sama mnenja, da morata oba spola obvladati osnovna življenjska znanja in tako znata oba sama poskrbeti zase.
Temu se reče odraslost, in ko dva takšna posameznika prideta skupaj, se odnos lahko prične. V takšnem odnosu posameznik lahko raste osebnostno in se razvija. V kolikor sta dva skupaj zaradi določenih koristi, potem gre za podrejen odnos, odnos starš-otrok.
Seveda to ne pomeni, da ženska ne skuha možu, ker naj si pač sam, pomeni le, da ona ve, da je on sposoben si sam skuhati kosilo in tako pač ni odvisen od nje, tako ona njemu skuha kosilo, ker ga želi razveseliti, ker mu na ta način lahko izkazuje ljubezen, on pa seveda to posledično ceni in spoštuje, saj tega od nje ne pričakuje, ker pač ni otrok, ampak je funkcionalna odrasla oseba in ve, da tega ženski ne bi bilo nujno potrebno narediti, ker pač ni njegova mama.
Sedaj sem sicer pisala o kuhanju kosila s strani ženske, gre seveda za vsa opravila in dejavnosti, ki jih nekdo naredi zate iz ljubezni in ne zaradi nesposobnosi ali nevednosti ali neznanja druge osebe.
Govorimo o dveh odraslih, zrelih in zdravih ljudeh. V kolikor je vmes bolezen, ali trenutna nesposobnost opravljanja katerekoli dejavnosti oz. vsakodnevnih opravil ali služenja denarja, v tem primeru je etično,da partner pomaga, seveda spet do te mere, da se drugi ob tem trudi to svojo nesposobnost, nesluženje denarja, bolezen odpraviti in se ne zabetonira v vlogi žrtve, otroka in tako izsiljuje pozornost ter delovanje druge osebe...
