Imela res zanimive sanje:
sem sanjala, da sem jahala konja (lahko je bila tudi kamela, se ne spomnim več) in sem se ustavila na koncu sence, pred mano se je razprostirala sončna pokrajina arabskega sveta. Ustavila sem se, prav razločno je bila vidna ta meja med senco in to sončno pokrajino, kot bi se ustavila pred črto, ki ločuje ta dva dela. No in tako sem si rekla, no sedaj pa le pogumno naprej, to je sedaj tvoja pot. Imela sem občutek, da moram rešiti neko žensko, ki je tukaj v arabskem svetu ali pa samo neko situacijo, ne spomnim se več točno, samo vem, da sem morala iti, da je bila to moja naloga, da sem bila polna energije, zanosa, da mi je zaupana tako pomembna naloga in vedela sem, da jo bom uspešno zaključila. Vedela sem, da se bom znašla v tem arabskem svetu, da to vsaka ženksa ne zmore, da imam to moč in znanje, da bom obvladala to situacijo. Tako sem se za trenutek ustavila pred to sončno pokrajino, si dala še nekrat sama sebi pogum in nato zajahala v to sončno pokrajino. Prevevali so me lepi občutki, pokrajina je bila najprej pusta, kot bi bile same vasi, nato se je začelo mesto, bila sem navdušena, želela sem si priti v mesto. Ko tako jaham po mestu, me ustavi nek moški (arabec), lahko da je bil tudi policaj in me povpraša kaj delam tam. Vedela sem, da je to ena prvih nalog, ki jo moram opraviti dobro, saj drugače me lahko tudi zaprejo, ni me bilo strah, bilo mi je v izziv. Ta moški me je nekaj spraševal,nato pa ukazal, da moram peti in sem pela slovensko Kekčevo pesem: kaj mi pje ptičica, ptičica senička, dobra volja je najbolja...
To se spomnim v živo, prepevala sem tako z navdušenjem, ni me bilo za ustaviti...Mimo se pripelje nek moški v mercedesu in pove, da me pozna in naj me spusti naprej.
In tako sem lahko nadaljevala pot.
To so bile res take lepe sanje, polne entuziazma, pozitivnih občutkov, novih izzivov, poguma, srčnosti, veselja, modrosti...
Sem jih morala prav sem zapisati, da si jih še kdaj preberem
Rena, če boš imela kakšno idejo, pa bom tvoje razlage, tako kot vedno, zelo vesela
