Tale tvoj primer je tipečen za tiste, ki se sprašujejo, kaj je usoda in kaj svobodna volja. Se lepo vidi, kako ti vesolje nekaj nakloni in kako se lahko sama znotraj danosti odločiš. Sicer pa imamo take trenutke vsak trenutek svojega življenja.
A veš tisto; vse je tako kot mora biti. Vse kar se zgodi, se zgodi, ker se mora zgoditi, ker drugače se ne bi zgodilo.
Razmišljam v tem stilu, da če mi je namenjeno, se bo začelo nekaj odvijati in se bodo zidovi okrog mene porušili, če pa ne...pač ne. Lažje bi bilo, če ne bi bilo tako močne želje.
Pač upam, da mi bodo planeti naklonjeni, da bom naredila korak naprej in ne korak nazaj.
Tolažim se pa s prvim stavkom. 
Naaaaakala, ne bom padla na to foro.

Lisa, nima veze s tabo, sem malo (baje) nastrojena v stilu urana, ki mi gazi ta osmo in še v ovnu.
Berem pa levo desno te teorije, da bo že nekaj se zgodilo, če je namenjeno... in naj kar v miru čičamo in čakamo in riti odmaramo, da se začne odvijat. Me malo nervira tole. Sori.
Ne bom šla na skret in čakala, da kak pluton vodo za mano potegne in potem rekla, da pač ni bilo namenjeno, da zadevo odplakne in torej tako mora bit.
Niti se ne bom klanjala planetom, naj mi bodo naklonjeni in premaknejo mojo levo nogo naprej, da se zmuvam.
Bom pa verjela izredno močni želji oz.... če hočemo, bom rekla, da me nek mars tako zelo pritiska v to smer, da je čas, da se SAMA premaknem svoji želji naproti.
V nasprotnem primeru še nikoli ni bilo NIČ, predmet silne želje je odlebdel, planeti pa najbrž zavijali z očmi.
Če sem žejna, grem pit. Ker v nasprotnem primeru mi je namenjeno... biti bivša jaz.