Olajšaj se malo. Drugi del.

[Jane]

Jaz v trenutkih, ko vem, da bi reagirala tako, da bi koga prizadela ali se pokazala v napačni luči ali izrazila napačno, malo počakam, da se adrenalin poleže. Potem reagiram. Ker ena težka beseda prinese drugo, tretjo ... In potem mogoče iz ene nedolžne situacije, ki ni pravilno izražena, nastane boj egov.

Takole sem tud jaz delala, po 10 letih zakona, se zderem, ker vidim da ne pomaga nič drugega, kot če mu na glas poveš. 
Pri drugih mam še toleranco ja, dokler se ne ponavlja, potem spet "ostro" povem da je dost 

[Maja]

Saj to ne pomeni, da stvari ostanejo neizražene ...

[sanjalka]

Jaz v trenutkih, ko vem, da bi reagirala tako, da bi koga prizadela ali se pokazala v napačni luči ali izrazila napačno, malo počakam, da se adrenalin poleže. Potem reagiram. Ker ena težka beseda prinese drugo, tretjo ... In potem mogoče iz ene nedolžne situacije, ki ni pravilno izražena, nastane boj egov.

Ja, in to se mi je zgodilo včeraj. Sem sicer prej zadevo predihala in potem povedala, pa se je vseeno razvil, tako kot si dobro napisala, boj dveh egov. Sploh se nisva več slišala, samo še vlekla ven vse slabe lastnosti, dogodke...
Potem se vprašaš ali je to sploh ljubezen, če ego tako prevlada in to iz ene nedolžne situacije...
Danes pa sem žalostna in po drugi strani jezna, da še vedno padem na takšni preizkušnji.

[Maja]

Oh, ne bodi. Samo človek si, kot vsi mi. Včasih je tak dan, da vsak odpove. Vsak ima svoje dobre in slabe trenutke. Če si že kdaj slišala, pravijo, da je človek kot zrno riža, ki se kuha v loncu, enkrat na vrhu, drugič na dnu. Življenje niha gor in dol po sinusni krivulji. In če si bila zdaj bolj spodaj, pomeni, da greš zdaj navzgor. In zato nisi slaba. Poglej, vidiš, da si ravnala narobe in ti je to šola za naprej - ubogi tisti, ki tega ne opazijo. 

[sanjalka]

Maja, hvala za tolažbo
Danes jo res rabim. Zavedam se, da so takšni prepiri nekonstruktivni, da prej prinašajo razdor med dvema kot kaj drugega. Se pa prepiri več ali manj vrtijo vedno okrog iste problematike,katero očinto v vsem tem času nisva znala razrešiti, ampak še vedno trmasto vztrajava vsak na svojem stališču...
Ah, jutri je nov dan, upam, da se vsa ta negativna energija nekam razprši.

[Maja]

Danes je polna  ... Vzemi to v ozir.

[sanjalka]

Ja, saj...

[sasa]

Hjoj, kaj vse se je razvilo tukaj 

Se strinjam z Maj, treba se je pač malo obvladat, jaz sem se tudi tega naučila. Šele sedaj sem hvaležna bivši sodelavki, ker me je ona RES spravljala ob živce, pa sem se morala kontrolirati. Sem se veliko naučila iz tega. Pa to ni zato, ker bi bila prisiljena, ampak je res tako boljše.

Sanjalka, polna luna je, bo že šlo mimo, ne skrbi 

[Maja]

OK, v službi so mi prepovedali nosit 3/4 elegantne hlače.  Res sporno ... Kaj se vse nosi, kar res ne spada na to delovno mesto, ampak zašijejo vedno mene (12 hiša spet na udaru?). 

Uniform, o katerih sem govorila, itak ne bo. Ne vem več, kaj naj še oblečem, pa privlečem ene hlače z arhiva - jih pa ne smem nosit. Kupit si pa tudi ne mislim nič - zakaj bi, to je njihov problem, kakšni hodimo v službo.  Bom pa nosila tiste zmuckane hlače z leta 2006, ki že razpadajo ...


Pa drage sodelavke, nehajte buljit za mano, če se mi skozi srajco slučajno tattoo vidi, ker ga ne boste nikoli videle, face it! 

[skorpijonka]

OK, v službi so mi prepovedali nosit 3/4 elegantne hlače.  Res sporno ... Kaj se vse nosi, kar res ne spada na to delovno mesto, ampak zašijejo vedno mene (12 hiša spet na udaru?). 

Uniform, o katerih sem govorila, itak ne bo. Ne vem več, kaj naj še oblečem, pa privlečem ene hlače z arhiva - jih pa ne smem nosit. Kupit si pa tudi ne mislim nič - zakaj bi, to je njihov problem, kakšni hodimo v službo.  Bom pa nosila tiste zmuckane hlače z leta 2006, ki že razpadajo ...


Pa drage sodelavke, nehajte buljit za mano, če se mi skozi srajco slučajno tattoo vidi, ker ga ne boste nikoli videle, face it! 

Hahahaha....sem se narežala zdajle zjutraj....

No, vseeno mi lahko pošlješ na mail sliko tatuja...
 

[Rena]

Pa dej nehi Maja, zakaj pa potem imaš tvoj prečudovit tatoo?  Veš kaj ti predlagam? Une tričetrt hlače, po pa majčka kot v Flashdancu, se spomneš? Kot moška srajca spredaj, zadaj cel hrbet zunaj, potem pa na zapestjih samo manšete... Da vidiš njihove face....pozabili bi na tričetrt hlače takoj 

Ja, v glavnem, več kje imajo predpisano vrsto oblačila. Drugo pa je, ko naj bi torej bil dodatek za oblačila in ko se naj to izvaja do vseh dosledno. Se ti ljubi pregovarjat okrog tega in šefom odkrito govorit? Ma, kakor kdaj. Jz sem zadnje čase imela že parkrat na robu jezika, pa sem ugotovila, da ziher ne bi izboljšalo položaja. Itak pa tolk gobc... zadnje čase, da sem že sama sebi tečna, ker je kot da mečeš seme na puščavska tla.  Poslušajo me, sam ne mislijo nič spremenit. Kot takrat, ko sem se zavedla, kolk otrokoma neki "jodlam" skoz, poslušata me ne. In sem tudi utihnila, pa samo še preverjala, če sta storila ali ne. Nato sem pač kaj drugega zablokirala. Kr neki 

[Jane]

Pa dej nehi Maja, zakaj pa potem imaš tvoj prečudovit tatoo?  Veš kaj ti predlagam? Une tričetrt hlače, po pa majčka kot v Flashdancu, se spomneš? Kot moška srajca spredaj, zadaj cel hrbet zunaj, potem pa na zapestjih samo manšete... Da vidiš njihove face....pozabili bi na tričetrt hlače takoj 

   

[Maja]

Haha, Rena, dober predlog! 

Tattooja pa ne kažem, ker je v prvi vrsti to moja zasebna zadeva. Tudi pomen ima tak, da večina sodelavcev žal ne bi dojela, če bi jim razlagala ... Malo pa iz principa (in majčkeno iz žlehtnobe) - zakaj bi morali vsi vse videt? Zakaj bi se morala zdaj pred vsako izmeno, da bi ja vsi videli, razgaljevat in se šopirit. Pa potem 1000 vprašanj in neumnih komentarjev. Tako pa to ostane moja privatna stvar in njihovi komentarji in čvekarije, ki se tako rade pojavljajo, neizrečene. Pa je volk sit in koza cela. 
ZAKAJ bi sploh morala kazat? Ker eni so že zdaj res užaljeni, ker nočem.  Jaz tudi ne rečem komu npr: "Pokaži mi svojo golo rit." To ne spada v službene odnose. In načeloma so skoraj vsi v kolektivu zame zgolj sodelavci, brez osebnih relacij. Isto velja za komentaje a la: "Ooo, si se postrigla, imaš nove uhane! ... Saj se ni treba v vse vtaknit. Jaz se tudi v druge ne vtikam. To so kao vljudnostne, ampak v bistvu so ovčje reakcije ljudi, ki nimajo svojega življenja. 
Sploh mi je pa zanimivo takole opazovat družbo, kako delujejo. Zato tudi malo manipuliram. Res, vedenjski vzorci in reakcije so mi bili vedno zanimivi. Sociološki in psihološki fenomeni. Ziher mi bo to še kdaj koristilo.  Moj sanjski poklic bi itak bil psihiater ali kaj podobenga. Da bi pomagala ljudem, da bi odstranili vzorce, ki jih ovirajo v življenju in jih spravljajo v nesrečne situacije. Pa en tak extra pristop bi imela - začinjen z malo krutosti. Ljudi znam vzpodbuditi k razmišljanju in k gledanju tudi z dugega zornega kota.
Oops, sem zašla ... 


Glede obleke v službi ... Prinesli so nam uniforme, da smo jih pomerili in se jih razveselili, češ končno dobimo tudi hlače in celo suknjiče  , ker ponavadi dobimo samo srajce za 10€, ki so po dveh mesecih od pranja totalno nerazpoznavne, potem se je pa pojavilo obvestilo, da nima trgovina dovolj na zalogi in da ne bo nič. J,a bi šli pa kam drugam kupit ... Črna poslovna obleka je klasika in, pismo, da se najde kje. 

Kot vem, se ne sme nosit odprtih čevljev (pa jih tudi nosijo). Lahko dolge hlače ali krilo - ampak smatram, da take dolžine, ki je primerna za delovno mesto (recimo nekje malo nad kolenom), pa se tudi nosijo "miniči". No, zdaj, ko so mi rekli, da ne smem nosit tistih hlač, bom tudi jaz prišla z zelo mini mini. Me zanima, kaj bodo potem rekli. Tudi tu preverjam socialne pojave ... V tem primeru mu je izredno interesantna dvojnost pravil (za nekatere velja eno, za druge drugo). Res me zanima, kaj bo. Potem bom pa naredila neumno faco in rekla, da ta in ta pa tudi to nosijo, pa ni bilo nič narobe ...
Če se vrne k tistim nesrečnim hlačam ... Te niso primerne, joj, kaj je bilo z mano, da sem jih sploh oblekla!?  Po opažanjih na delovno mesto bolj pašejo živo rdeče žabe pod minič ... OK, odvisno od delovnega mesta - saj imamo tudi "nočno delo", samo aktivnost je drugačna kot tam, kjer bi tako oblačenje bilo zaželjeno ... 

To bo še žur. Ne zaje***am vodstva, samo k razmišljanju jih vzpodbujam. Ker je kriza, saj je večina nas podrejenih, operativcev, začelo opažati, da naši novi vodilni ne razmišljajo niti par mesecev vnaprej, kaj šele, da bi se šli kakšno dolgoročnejše planiranje. Ni vsak za vse, žal. 

[Jane]

To ne spada v službene odnose. In načeloma so skoraj vsi v kolektivu zame zgolj sodelavci, brez osebnih relacij. Isto velja za komentaje a la: "Ooo, si se postrigla, imaš nove uhane! ... Saj se ni treba v vse vtaknit. Jaz se tudi v druge ne vtikam. To so kao vljudnostne, ampak v bistvu so ovčje reakcije ljudi, ki nimajo svojega življenja. 

OK to je tvoj point of view, ker te mogoče res dejansko ne zanima nekogaršnja pričeska itd. Jaz osebno ko pri sodelavkah vidim kaj lepega kar mi je všeč, to tudi pohvalim. Ne vem, pač zleti iz mojih ust, ker sem tisti trenutek nad videnim res navdušena. Prav tako pohvalim kakšen uspeh, zdaj je imela sodelavka predavanje in se mi je zdelo, da je noro dobro izpeljala in sem ji to tudi povedala.
Se mi zdi, da včasih preveč škrtarimo s pohvalami, da smo preveč nevoščljivi itd. Je pa lepo, če nekomu poveš, da je danes res lep, dobr zgleda, da je super nastopil....itd.
Sicer si pa ne predstavljam, da bi hodila v službo in tam ne bi imela dobrih odnosov iz takih služb sem že zbežala. In sem zelo vesela, da sem zelo dobre prijateljice dobila tudi v službah.

[Maja]

Veliko zavisi od kakovosti kolektiva. Mojega sestavlja cca. 20 zelo mladih, večinoma nedoraslih deklet. V službi se IZREDNO dobro razumem samo z enim sodelavcem in s 3 sodelavkami. Da lahko rečem, da gre za več kot službeniu odnos. Da imaš eno debato, ki jo lahko spustiš tudi na malo bolj oseben nivo in da ne gre, kot je pri nas v navadi, vse v čisto spremenjeni verziji naprej. Ker to si pa ne dopustim - da bodo ljudje, ki niso (mogoče malo oster izraz) vredni tega, imeli karkoli z mojo intimo. Pač s tistimi, s katerimi se ne ujamemo, smo samo na "živjo". Niti se ne trudim in silim v nekaj, kar ne gre, niti ne potrebujem tega. V življenju imam ob sebi dovolj kvalitetnih prijateljev (ki jih lahko preštejem na prste ene roke), kvantitete ne potrebujem. Utopično je razmišljati, da bi se lahko vsi ljudje razumeli. Lahko samo razumemo način delovanja nekoga drugega - pa še to je redkost - večina naroda kar tumpa svojo in niso pripipravljeni vsaj pomislit, da nekdo je pa drugačen, da drugače razmišlja, ravna, čustvuje. Da ima vsak za sabo take in drugačne izkušnje.

Ja, tudi sama pohvalim, ampak ta pohvala vedno pride iz iskrenosti. Tudi tvoje pridejo, kot si napisala, iz iskrenega mnenja. Večina pohval, opažam, da je izrečenih, ker se narod nima kaj zgovarjat. In potem komentirajo, kar novega vidijo. Druga tematika, takoj za pogovori o vremenu.