Včasih si enostavno res želim, da odnosi ne bi bili tako naporni in komplicirani. Delamo si neke utvare, postavljamo se v situacije, ki nikakor niso v sklasu z našijmi željami. Ko se tega zavemo, pa ne moremo ven iz tega... Želiš mir, ga ne dobiš, razžira te od znotraj navzven. Kaže se na tebi, v tebi, okoli tebe, nisi več pozoren na nič...
Ja, ljubezen je čudovita stvar, če se ji prepustimo. Enostavno pridejo dnevi, ko je treba si priznati, da tudi ljubezni "prerastejo", da se odnos spremeni, da se mi spreminjamo in četudi imamo človeka res radi, pač enostavno ne more biti poleg nas in ob nas na tak način, kot je včasih bil.
Narediti nov korak, korak v neznano. To je tisto najtežje, kar lahko čovek naredi. Rajši se držimo varnosti, znanega, to naredimo na račun sebe. Slej ko prej nas zadane, bolj močno kot si zatiskamo oči, bolj močno nas zadane. Prej ko si priznamo, boljše je.
Ampak, ljubezen je zato na tem svetu, da nam nudi radost, srečo, veselje. Ko se nehamo ubadati s tistimi tisoči nepomembnimi vprašanji, nas šele zadane njeno bistvo tako, kot je.
Zato si danes res priznajmo, ja, ljubim tega in tega človeka, rad ga imam, toda poglejte tudi, kakšna vrsta ljuebzen je to. Če ni več partnerska, je še vedno lahko prijateljska. Četudi nas zamede nekdo drugk, nismo slab človek. Izkušnja je bila čudovita, rajši se spominjajmo tega, kot pa da se obsojamo za "napako", ki to ni bila.
