Olajšaj se malo. Drugi del.

[Jane]

Za tole se pa ne morem odločit, kako naj komentiram ...

Si mi vzela z jezika...glih razmišljam o tem. Mislim odvisno v kakšnem kontekstu je, jaz tamalega ko ima kake izpade ki ne pašejo nikamor pošljem v sobo in naj se tam usede in premisli. Nikoli več kot tri minute, itak že pred tem časom pride in reče oprosti mami. Potem se objameva, polubčkava in je to to. Zdaj verjetno morajo oni tam tudi "nekako" tiste ven metajoče zadeve skontrolirati. Dokler pa to ni na nivoju teptanja in žaljenja ne vem, jaz ne vidim nič spornega. Ja kaj tepst jih ne smeš, dreti se ne smeš, kaj pa lahko narediš nekomu, da ne bo več drugim npr. žlice v glavo metal??

[Škratinja Nagaya]

Kaj ima otrok od tega?
Že zdavnaj preživeta "vzgojna metoda", ki se je že zdavnaj tudi izkazala za neprimerno.
Vzgojiteljica ima mogoče pet minut miru, that's all.

[Jane]

Kaj ima otrok od tega?
Že zdavnaj preživeta "vzgojna metoda", ki se je že zdavnaj tudi izkazala za neprimerno.
Vzgojiteljica ima mogoče pet minut miru, that's all.

Ja odvisno kako ona uporablja to vzgojno metodo, če mu pove, da je tam ker to in to ni prav in da naj se potem opraviči, ker je nekoga udaril, grizel whatever, če jih pusti tam samo stat, pol verjetno ni OK, ne.

[Škratinja Nagaya]

Za tole se pa ne morem odločit, kako naj komentiram ...

Si mi vzela z jezika...glih razmišljam o tem. Mislim odvisno v kakšnem kontekstu je, jaz tamalega ko ima kake izpade ki ne pašejo nikamor pošljem v sobo in naj se tam usede in premisli. Nikoli več kot tri minute, itak že pred tem časom pride in reče oprosti mami. Potem se objameva, polubčkava in je to to. Zdaj verjetno morajo oni tam tudi "nekako" tiste ven metajoče zadeve skontrolirati. Dokler pa to ni na nivoju teptanja in žaljenja ne vem, jaz ne vidim nič spornega. Ja kaj tepst jih ne smeš, dreti se ne smeš, kaj pa lahko narediš nekomu, da ne bo več drugim npr. žlice v glavo metal??

Tudi jaz hčero pošljem v sobo, naj razmisli. Ampak to je zame nekaj čisto drugega.
Jaz imam pač v spominu iz vrtca pošiljanje v kot na nivoju žaljenja, sramotenja.
Stisnilo me je v želodcu, ko mi je to omenila. To že ni bil dober znak.

[Škratinja Nagaya]

Kaj ima otrok od tega?
Že zdavnaj preživeta "vzgojna metoda", ki se je že zdavnaj tudi izkazala za neprimerno.
Vzgojiteljica ima mogoče pet minut miru, that's all.

Ja odvisno kako ona uporablja to vzgojno metodo, če mu pove, da je tam ker to in to ni prav in da naj se potem opraviči, ker je nekoga udaril, grizel whatever, če jih pusti tam samo stat, pol verjetno ni OK, ne.

Zvenelo je, kot da se hčeri to ni zdelo prav, jo je zabolelo. Čeprav se to ni zgodilo njej, ampak nekomu drugemu.
Ne vem. Nisem bila zraven, ne morem ocenit, me je pa malo preganjalo. Nisem dobila občutka, da bi ravno izčrpno utemeljili, zakaj nekaj počnejo. Vsekakor bom preverila.

[Maja]

Kot je že rekel Lordwolf v neki drugi temi ... Otroci se morajo naučit, da življenje ni pravljica. Ni samo lepo, nežno, razumevajoče itd. Morajo se naučiti, kaj je prav in kaj ne. Danes je tega premalo. Sicer pa škoda, da otroci niso že od doma naučeni, kaj je prav in kaj ne. Če bi bili, jih vzgojiteljicam ne bi bilo treba v kot postavljati. Dvomim, da imajo take in drugačne sankcije izvajajo kar vsevprek. Soseda je delala nekaj časa v vrtcu, zdaj dela v šoli ... Nekateri so res nemogoči.

Mene bi bilo kot otroka sram, da bi me kam postavili, okarali, me zatožili zaradi česa mojim staršem. Ker sem bila tako vzgajana. In bi rekla, da sem že kot otrok vse vedela, kaj se sme in kaj ne ter kaj se spodobi in kaj ne.
Ali pa, da bi prinesla slabo oceno iz šole ... S tem bi razočarala sebe in starše. Pa me niso silili, zmerjali, tepli, karkoli doma. Na pravi način sem dobila vrednote. S pravo mero in nežnosti in kar precej hude avtoritete.
Pa nimam nobenih travm iz otroštva ali česa podobnega ... 

[sasa]

Pika, meni se tudi ne zdi nic spornega.

Vendar, ne projeciraj svojih lastnih strahov in izkusenj na otroka. Otrok pobere od starsev tudi strahove in ker je tebe tega strah, je tudi hcerke. Spucaj pri sebi, pa bo slo stran tudi pri njej.

[Škratinja Nagaya]

Ni me strah. Imam čist drug problem, čist drugje, na čist drugem nivoju.   
Kar pa ne pomeni, da to ni za spucat. 

Tko da... se strinjam, nič spornega.
Hvala vsem za mnenje!
 

[Tea]

Meni pa se zdi postavljanje v kot nekoliko sporno

[Rena]

Razmišljam o tem, da so otroka postavili v kot. Nimam dobrega občutka. Mar ob tem občutku odreagiram kot mamica, ki želi zaščititi svojega otroka, s tem pa mu včasih delam medvedjo uslugo? Mar ščitim tako, da ne pridobiva povratnih informacij, kako ga bo sprejemala družba, kako bodo odreagirali na njegovo napačno obnašanje, ne bo videl, kako lahko prizadene....? Sama sem marsikdaj pri otroku odreagirala napačno, vzrojila in zmerjala, s tem pa bolj oddajala svojo jezo kot pa - vzgajala. Sčasoma sem se naučila, da govorim in "doprinašam" kot sem sama to poimenovala, poslušali me itak niso, pa tečna sem jim bila. Sem kaj dosegla? Nič. Izključili so se, niso me poslušali. Če bi lahko ponavljala, bi danes od otroka mirno zahtevala, da opravi naročeno (no, ziher bi še vedno kdaj pop...  ), ampak, če bi se le dalo. Če ne, je tisto, kar je potrebno naprej, DOSLEDNOST. Povedala bi, da če ne stori tega in tega, pač ne bo smel potem na svojo dozo računalnika, igrc ali kaj podobnega, kar bi zaleglo kot kazen... Stanje v kotu je izpostavljanje, ponižanje. Ne vem, če je to prava kazen. Čeprav, včasih je lahko kazen tudi, da otrok gre pomit posodo, v šoli recimo, pa ga vsi vidijo... Ne vem, treba je premislit o kazni, da najdeš tisto pravo. Meni je bila najboljša, ko smo enkrat naša mulca in enga sosedova poslali z ajmri, cunjami čistit k sosedu, kamor so nametali jogurte, jajca... Sosedov mulc, ki jih je našuntal proti njim, doma je pač zaznaval, da so skregani, pa je dobil potuho. Otrokom smo povedali, da to za tega mulca ni vzgojno, da bo sedaj on vedno mislil, kako lahko nekaj počne nekaznovano in so se še sami strinjali, da je bilo prav, da so šli na pucngo. Tako nekako

[sanjalka]

Se strinjam s Piko in Jane, potem mogoče ne bi bilo toliko problemov kasneje in tako razpacanih otrok kot so sedaj.
Sama imam dva in še dva od partnerja za vzgajat in dobro vem o čem govorim.
Otrokom je potrebno postaviti meje in pika in morajo se nam že enkrat nehati smiliti, ne vem kaj jim s tem vzbujamo, da so eni navadni revčki?
Na lastne oči opazujem kaj postaja iz otrok, ki se staršem smilijo in sami starši niso trdni, sami starši nimajo hrbtenice, ja kako naj potem otroku postavijo mejo, če se vsakič, ko bi to morali storiti, sesujejo sami vase???
Otrok preizkuša meje, se uči varnosti ravno iz postavljanja meja in spoštujejo tiste odrasle, ki jim jasno dajo vedeti, da stojijo na trdnih nogah in da se lahko ob njih počutijo varne, ker jih bodo vedno ujeli in bodo vedno tam, ko bo potrebno ukrepati...
V razmislek vsem staršem, naj svoje travme razrešijo sami in naj otroku pokažejo, da se lahko zanesejo nanje vedno, tudi takrat, ko naredijo kakšno bedarijo, da jim bodo tudi takrat znali pokazati, da je to narobe,pika in amen!

[sanjalka]

Se strinjam Rena tudi s tabo, sem očitno pisala post ravno takrat kot ti, zato te nisem omenila zgoraj

[Jane]

Ja stanje v kotu je lahko metoda DOKLER to ni predmet ponizevanja in nek sramotilni oder. Ce vzgojiteljica ve in dela na pravi nacin, potem ne vidim tezav. Vse je v nacinu in osebi.
Seveda nisem za to, da se na otroka zdere in ga pred vsemi posljes v kot za lajsanje svojih frustracij. Definitivno je pa treba nekaterim tudi jasno postaviti meje, ker drugam ne prides. Zal, vsi se delamo ful duhovne in socializirane, da se ne upamo niti povzdigniti glasu vec. Oprosti ampak ce mi bo en pokovc skakal po glavi mu bom JASNO povedala, da tako ne gre. Ampak ob tem ostati ljubec in pravicen, ter tudi priznati ce si v zmoti. Svojemu otroku se vedno opravicim, ce ugotovim da mu delam krivico.

Je bil pa tudi on nahruljen s strani vzgojiteljic in je potozil, sem ga vprasala kaj si pa naredil no pa je priznal, da je naredil cel raztur. Pa mi je vzgojiteljica potem tudi sama povedala kaj ga je kvackal, pa sem ji dala prav. Naj se nauci, da ne sme.

[Škratinja Nagaya]

Poglej situacijo samo - otrok stoji v kotu, obrnjen z obrazom v kot.
Mislim, da je dovolj zgovorno.

Ne zdi se mi hudo hudo sporen ukrep, so hujše stvari od tega. Vsekakor pa sama takega načina ne bi ubrala.
Rajši ga posedem za oddaljeno mizo, kjer je nemoteč, obrnjenega proti razredu, mu jasno razložim, kaj mi ni všeč, naj gleda, kamor mu paše, z nečim ga zaposlim in naj razmisli o svojih dejanjih.
S tonom, ki kljub nestrinjanju vseeno kaže spoštovanje do otroka.

[Rena]

Ma ja, marsikdaj smo preveč zaščitniški do otroka in projiciramo nanj svoja občutja. Šele ko nam "druga stran" pove celotno sliko, uvidimo, kako našpičil ga je naš otrok. Spet po drugi strani, včasih mu moramo verjeti in ga podpreti. V šoli je bil meni totalno najboljši sistem, da sva začela oba vodit s sabo na govorilne ure.

Namesto tega, da mora gledat v kot, bi samo imela "stolček za umirjanje". Tam se naj otrok usede in par minut premisli, kako in kaj. Da se umiri. Potem pa naprej z ukrepi, odvisno od "teže dejanja" .