sanjalka veš muca naj bi bila pri mami do dopolnjenega 12. tedna. S tem, ko ste jo vzeli ste kršili zakon, kdor jo je oddal tudi, da o temu kakšna nepopravljiva škoda je bila storjena malemu bitju sploh ne govorim.
Se je za pozanimat take stvari in kaj prebrat preden se odloči za tak korak. Ljudje pred nakupom kosa pohištva vse premislijo, pregledajo ponudbo, se pozanimajo o vzdrževanju,... Ob posvojitvi/nakupu živega bitja pa jim je pomembno samo kako izgleda. Tega nikakor ne morem razumeti, saj je prvo le stvar, ki se jo vedno lahko nadomesti, drugo je pa enkratno in neponovljivo... Res smo ena materialistična družba 
To je že naša tretja mucka in vse je ok:)
Mucka je presrečna in zadovoljnja, rešili smo jo muk, saj je bila zelo bolna z drisko,glistami, vnetim učkom....
Sem velik ljubitelj živali, imam tudi kužko Nalo, ki sem jo prav tako rešila iz zavetišča, tako da ne vem kaj naj bi imel materializem s tem 
Materialistična družba je v smislu, da se večina ljudi pozanima pred nabavo predmetov, ne pa tudi pred posvojitvijo/nabavo živega bitja. Pa od omare ali stola (no pa tudi tehničnih predmetov ne več) nihče ne pričakuje, da bo z njem 20 let, kolikor je življenjska doba mačke ob pravilni oskrbi. Mačji mladič pri 6ih tednih je ravno toliko sposoben bit brez mame kot 5 leten otrok. Saj načeloma dela že vse sam, je pa daleč od tega, da bi zmogel bit brez mame in to mu pusti velike travme in ga psihično zelo zaznamuje.
Kar se tiče pa reševanja... Načeloma so psi in mačke v zavetišču že rešeni. Če se rešuje, naj se rešuje iz same ceste. Tisti so dejansko potrebni reševanja. Zavetišče naj bi bilo kot neke vrste rehabilitacijski center za rešene živali in kontradiktorna mi je izjava, ko kdo reče: sem žival rešil iz zavetišča. Iz zavetišča (kot tudi iz začasne namestitve preko društva) naj bi se žival posvojilo. In to žival, ki nam v vseh pogledih ustreza (karakterno, fizično in predvsem v temperamentu) je že oskrbljena, poštimana, psihično ter fizično stabilna.
Sama večkrat začasno nameščam in pomagam kakemu zavetišču/društvu pri oskrbi takih, ki so dejansko potrebni reševanja in vem kakšna je razlika med živaljo, ki pride v zavetišče in tisto, ki je pripravljena na odhod. Če bi mi kateri od "mojih" posvojiteljev rekel, da je žival rešil, bi ga vprašala: pred čem? Pred kavčem, kvalitetno hrano (večina jih itak še vedno hrani razne whiskase in podobno navlako, da jim potem pri 6ih letih začnejo jetra in ledvice štrajkat), čohanjem, veterinarsko oskrbo,...?
Zakaj je treba žival rešit iz zavetišča? Vam daje to nek občutek rešitelja? Občutek, da vas je treba potrepljat po rami in pohvalit? Ste zaradi tega več vredni? Res mislite, da ste naredili dobro delo?
Toliko v razmislek, pa ne tega jemat osebno, gre za odnos in prepričanje, ki ga ima 90% slovencev.
