No, to, ko si rekla, da me ljudje nočejo sprejeti takšne kot sem oz. me sploh ne skušajo razumeti - tega je pa v zadnjem času okrog mene ogromno. Doma mi mami ves čas pamet soli glede mojega stila življenja. Več ali manj sem samo v službi, ko pa sem doma, sem pa tako rekoč v čakanju na službo. Živim svojo službo, svojega življenja ne. Tisti čas, ko mi ostane, sem s svojim partnerjem (ki mi je v veliko oporo) ali pa se ukavarjam s športom. Tu se nekje od novega leta ženem skoraj do skrajnosti. Ker mi je všeč občutek, da nekaj naredim zase, da nekaj spremenim. "Furam" tudi svoj način prehrane, ki je zelo zdrav in uravnotežen - ne stradam se. Mami pa ves čas nekaj okrog tega. Ko sem bila manjša, sem bila kar precej okrogla in so me vsi zafrkavali v šoli, je vedno pravila kako je tisti suh, pa ona tanka pa kako je to dobro ... Zdaj, ko sem pa jaz oblikovala svoje telo, je pa to neumnost. Saj ne dam toliko na tuja mnenja, se poskušam držati svojega, ampak podzavestno se me pa najbrž dotakne.
V službi so se pojavile govorice, da jemljem steroide (pojma nimajo, kaj je to - mislim, da zamenjujejo s proteinskimi dodatki oz. sirotko v prahu v konkretnem primeru, ker ne vedo, da je protein samo druga beseda za beljakovine). Izmišljujejo si razne nadimke zame. Odkar sem se postrigla na kratko, so si celo izmislili moška imena zame. Kot da ženske ne nosijo kratkih las ... Pa že ves čas se mi dogaja, da si kar nekaj izmislijo, ker sploh ne povem nič kaj o sebi. Ko pa kaj povem, se pa to napihne do skrajnosti. Da sem čarovnica, da visim samo na forumih ... In kot sem omenila, tudi gledajo mi v skledo, kaj jem. In to tako očitno: "Dej pokaž, kva maš to zaeno brozgo." Tistih par minut, ki jih imamo na razpolago, da na hitro nekaj zmečemo vase v garderobi zraven WC-ja v stoje, se še vtikajo.
Kot ti je že Jane svetovala, ne oziraj se na druge. Čeprav lahko reči, se je nekako tega v življenju le treba naučiti oziroma utrditi. Pa starejši kot si, lažje je
. Ljudje res težko sprejemajo, če ne gre vse po ustaljenih navadah, pa kaj je temu in temu, če skuša nekaj novega. Mislijo, da bolje vedo, kot tisti sam, odmahujejo z rokami, češ, kaj se un gre, pa da nekaj komplicira itd. Ker, delati vsak dan to, kar si se naučil, je najlažje, nič ni treba spreminjat. Sploh pa, če nekdo dodaja telesu beljakovine, BCA(jke), vitamine in vlaknine itd... Ker jih veliko uporablja nekontrolirane dodatke in steroide, je predsodek takoj tu. Lepo, da skrbiš za svoje telo, samo pazi, da ne boš v svojem trenutnem zanosu, ko vidiš, kako si lahko disciplinirana, vztrajna, pa ti presojala druge, da premalo naredijo(mo) zase. Mogoče si v svoji mladostni zagnanosti, zanosu, kako dobro ti je tole zalaufalo, tudi ti izražala drugim, kako se niso dovolj potrudili (samo ugibam...). Skratka, glej, zaupaj sebi, sledi svoji poti, tem, ki se ne potrudijo razumeti te, pa niti več ne razlagaj. Sama včasih nisem upala preveč povedat svojih načel, navad, napak, o duhovnosti in alternativi itd..., ker se potem nisem znala glih zagovarjat, če sem "kasirala", kako to ni vredu. Danes pa sem samozavestnejša, povem, kar mislim. In glej ga zlomka, ko vidijo, da stojim za svojim, kar sprejmejo. Še lažje pa sprejmejo, če res čutijo, da tudi jaz svojega ne vsiljujem njim.
Na skupni malici pa tudi jaz večkrat rečem, da imam kar sadni napitek z ovsenimi kosmiči, čeprav sem tudi kdaj že dodala proteine itd
.
Okrog telesa pa tako... mi je že parkrat uspelo shujšat in to držat več let. V zadnjem času sem pa spet zlezla malo navzgor, sploh odkar sem v predmenskem, zdaj vsak čas že menskem obdobju. Po dveh letih upiranja in truda sem se pa raje sprejela in se imam rada
. Imej se tudi ti, tudi če boš kdaj spet "popustila".
No tako nekako...zdaj pa počasi spat...
