Zanimiva razmišljanja. Mi je po svoje prav fajn, da ne vem najbolj o svojih planetih in tranzitih. Svoje življenje poskušam sprejemati in živeti v čimbolj sedanjem trenutku. Ne ne, ni tako enostavno, kot se bere. Veliko sem že dala skoz, da sem se naučila samo poskušati, da mislim čimbolj pozitivno.
Morda je moje življenje "opisano" v planetih, vendar se temu več ne upiram. Kako bi se lahko obremenjevala s tem, da moram svoje življenje voditi s svojo lastno voljo, če pa vidim, da le to ni odvisno samo od mene? Človek obrača, bog pa obrne. Še tako načrtovan izlet, pot, dejavnost se v nekem trenutku podre, ker je bilo to odvisno tudi od drugih, od vremena, od spleta okoliščin...
Po svojih izkušnjah sem že večkrat videla, kako sem v svojem življenju nekaj storila, čeprav mi je notranji glas prišepetaval, da naj tega ne naredim. Ampak ne, utišajmo ta glas, pa tvegajmo, naredimo, saj ne more bit, da ne bi uspelo. Zakaj sem zatajila ta notranji glas, to tihceno šibko opozorilo, ki se ga je dalo prav hitro zanemarit? Vsakokrat sem v sebi dobila odgovor, da sem prav morala to storiti, da sem se nečesa naučila.
In spet drugič...ko sem se najbolj trudila, da bi kaj uspelo...ko sem se najbolj upirala...ko me je najbolj skrbelo...se izzivi, ki so bili pred mano, niso rešili. Ko pa sem sprejela situacijo, ko sem se sprejela, ko sem vesolju sporočila, da se ne upiram več in se prepuščam temu, da bo zame že poskrbljeno, so se zadeve odvile...
Povzemam torej dvoje: če ti tih tih glas pravi, da ne stori česa, poslušaj ga. In: če dvomiš, če skrbiš, se jeziš...grejo stvari še bolj narobe. Zaupaj vesolju, sprejmi in dano ti bo.
Ko sem kakšno leto nazaj prvič brala o feng shuju, je bilo rečeno, da če v stanovanju kopičiš stvari, signaliziraš, da ne zaupaš vesolju, da bo poskrbljeno zate. Niti ne razmišljajoč o tem, sem par mesecev nazaj totalno pospravila v omarah. Že prej sem večkrat, ampak par stvari sem še vedno puščala, češ, škoda jih je. Zdaj pa res, do konca. V naslednjih dveh mesecih sem v trenutku obnovila garderobo, pa sploh ni bilo načrtovano.
Važno je prepoznavati v tem življenju, kaj se zgodi zato, ker podzavestno signaliziramo in ne zaupamo, ali pa preveč pričakujemo slabo...ali preveč želimo izsiliti dobro... Važno je zaupati in se prepustiti, čeprav ne vedno ane... Če moram it lulat, pol že nam čakala, da me vesolje do tja odpeljalo
Pa govoriti stvari...pa ne pustiti, da drugi preveč po nas hodijo...na marsikaj se da vplivat in že to je veliko.
No tako nekako...
