Pa bodimo iskreni... ves ta new age je eno veliko sranje, da te drži v tem balončku "vse-se-bo-rešilo-samo-od-sebe-samo-ostani-zabebavljen" Nič se ne bo.
Seveda. Civilizacija je malo ušla izpod nadzora. Sama pojem civilizacije (žal) dojemam vedno bolj negativno. Kaj je smoter današnejga sveta? Najbolj pohlepni si polnijo denarnice na račun drugih, ki se iztrošijo v raznih službah in živijo v nemogočih pogojih. Sredstva so napačno razporejena. Če bi bila enakomerno, dvomim, da bi sploh obstajal kakšen revež na svetu. Hm, revež ... Kdo je res revež? Tisti, ki živi v naši civilizaciji v borbi za denar ali tisti, ki je od nje umaknjen, ki živi nekje "bogu za ledjima", brez stvari, ki so nam normalne?
Nekaj časa nazaj smo geldali dokumentarec o ljudeh, ki živijo v Andih. Nimajo elektrike, vodne napeljave, živijo od hrane, ki si jo sami ulovijo. So v stiku z naravo. Kakšne skrbi ima tak človek? Hrano res, da dobi težje, pogoje ima težje, ampak njemu se nikamor ne mudi. Tako rekoč ima celo življenje na razpolago ZASE. Za svojo lakoto, žejo, ureditev bivališča, ustvarjanje družine. Tam ni socialnih problemov, težav s pubertetniki, depresijo ...
Kako pa je v našem svetu? Najprej se mučiš z izobrazbo. Toliko časa si tudi nekakšno breme staršem. Potem iščeš službo. Delaš v raznoraznih službah, ki te samo bremenijo, da zaslužiš tistih nekaj €. Potem šele, ko zaslužiš, si lahko privoščiš tisto, kar oni tam v Andih. Koliko časa gre tako v nič. Ves ta čas bi lahko namesto brezglavega divjanja naokrog po opravkih človek izkoristil zase. Da bi znal zaživeti sam s seboj, se znal analizirati, razumeti, obvladati.
Zato pa rabimo "new age veščine". Ker se jih na hitro osvoji. Ker nimamo časa, da bi sledili naravnemu procesu duševnega razvoja.
Najbolj pomembno tu pa je, da se v ljudeh ohrani upanje. Verjeti morajo v čudežne instant rešitve. V to, da imajo opravka z neko lekcijo, ki jo morajo prestati. In ki jo bodo, ko se zgodi to in to (ko bo pravi čas, ko bo najbolje, ko se planet premakne tja in tja, odvisno od tega, s čim se ukvarjajo). Obvlasati je treba ogromno maso tistih borečih se ljudi, ki sem jih omenila na začetku. Sicer vprašanje, kaj bi bilo, če bi strasti ušle izpod nadzorov. Samomori, uboji, protesti ... Ljudje bi podivjali. Tako pa mirno kot Francka izpod klanca čakajo na boljši jutri (ki mogoče ne bo nikdar prišel).
No, to je moj črn scenarij. Je pa lepše verjeti, da se za vsem skriva "nekaj več". Da je nekaj "na tem".
Težko bi opredelila, kateremu scenariju bolj verjamem.
Obstajati mora pozitivno in negativno, črno in belo, jing in jang ... Zato v svoje dojemanje sveta zajemam vse možne scenarije. Ni vse lepo, ni pa tudi vse slabo ...
Sam vse je še vedno programirano in to me zanima. Nisem hotel kritizirat karkoli, samo načet debato, kolikšen je sploh naš upliv na vse skupaj 
Ah, seveda je vpliv. Po mojem mnenju gre pretežno za to. Neki ključni dogodki obstajajo, kako bomo pa ob njih reagirali, je pa stvar naše svobodne volje.
Predstavljaj si življenje kot drevo: Tam, kjer se razveja - tu se moraš odločiti - in na tej vejici spet in spet ...
Ko se odločimo za eno, nas pripelje do naslednjih vejic, kjer se bomo odločali. Eno življenje, nešteto opcij. Sam kreiraš potek svojega življenja.
Mogoče narobe razmišljam, ampak menim, da je občutek, da lahko vplivaš/ne vplivaš na potek življenja odvisen od življenjske energije (če to tako poimenujem), od volje in moči, da transformiraš. Od motivacije, elana.
Sama sem večna borka. Za napredek, za spremembe, za uspešno soočanje z raznimi situacijami. V vsaki naredim največ, kar je možno, in v svojo korist. Včasih je treba kaj počakat, ampak ne v pasivnosti!
Npr.: S sedanjo službo nisem zadovoljna in iščem drugo. Ne bom šla pa sebi delat škode s tem, da bi kar obupala in pustila vse skupaj, ker imam tu še koristi. Med procesom iskanja službe ne ležim doma in čakam, da mi jo univerzum dostavi na dom. In tu se vidi, da človek mora biti aktiven. Sicer ni nič. Če bi bilo vse tako zapečateno, bi se lahko nekam zaprl in čakal. Pa ni tako.
Pasivno čaka le tisti, ki je že obupal. Ki je prišel tako daleč (v negativnem smislu), da nima več življenjske energije, ki bi mu pomagala pri borbi, treznem odločanju.
Aktivno soočanje s problemom mi daje občutek, da sama kontroliram svoje življenje. In povezanost duha s telesom - ko sem telesno aktivna in opažam spremembe na svojem fizičnem telesu, mi to pomaga, da delam spremembe tudi znotraj sebe. Zdrav duh v zdravem telesu.
