Sanjala sem, da sem bila s svojo hčero nekje (ne vem kje) in sva skupaj stopili skozi neka vrata (nekam sva bili namenjeni) in ko sva tako odprli vrata, nisem bila prepričana, če je to prava pot, če naju bo ta pot pripeljala tja kamor sva namenjeni.
Zato sem se obrnila in vprašala moškega, ki je bil tam v bližini (opazila sem ga že prej) ali je ta pot prava, naju bo pripeljala tja kamor sva namenjeni. Res se ne spomnim točno kam sva bili sploh namenjeni, zanimivo je bilo tudi to, da ni bilo nobenih ljudi tam okoli, samo ta moški je bil.
No in dejal nama je, da je to prava pot, naj kar greva skozi ta vrata in bova prišli točno tja kamor sva namenjeni.
In sva šli, hodili sva po stopnicah dol, kot bi šli v neko podzemno garažo, skratka v neke spodnje prostore, jaz sem hodila bosa, sem prav videla kako hodiva po stopnicah dol in sem bosa, sem se vprašala kako to,da sem bosa, da sedaj bom imela pa noge umazane, prašne...Vendar nisem imela umazanih nog, niso bile nič prašne, kot bi bile stopnice popolnoma čiste, čeprav so zgledale prašne. Skratka moje noge se na teh stopnicah niso umazale, čeprav bi se pravzaprav morale. In tako hodiva in prideva spet do nekih vrat in levo in desno tudi vrata, spet sem se zmedla skozi katera vrata morava iti pa sedaj. Sem za trenutek razmišljala, če bi se vrnili nazaj in še enkrat povprašali tistega moškega kje točno morava iti, pa sem si rekla, ne ne bom hodila nazaj, bova šli kar lepo naravnost skozi vrata, ki stojijo pred nama, ne bova šli ne levo ne desno. Tako sva šli še skozi nekaj vrat, vedno sem se odločila za tista vrata, ki so bila pred nama, se pravi sva hodili stalno naravnost. In na koncu sva prispeli skozi zadnja vrata na prosto, bila sem vesela saj sem videla,, da sva prišli na pravo mesto.
Vendar je istočasno sledilo začudenje zakaj sva pravzaprav šli skozi te podzemne prostore in skozi toliko vrat, saj če bi šli zunaj po svetlem, bi naredili samo ovinek in bi bili na istem mestu, kot da bi morali iti samo okrog nekega bloka (stavbe) in bi prišli na isto mesto.
No sem si mislila, saj sedaj je vseeno, sva šli pač skozi podzemlje, pomembno je, da sva prišli na cilj, na pravo mesto in da sem se v teh pdozemnih prostorih vedno odločila odpreti prava vrata...
Rena, Renčica zlata, naša razlagalka sanj,
kaj ti tvoja intuicija pravi o zgodbi tej,
kako bo razložila sanje te?
Hvala
