Tea in Maja dobrodošli nazaj. Sem vesela, da vaju spet vidim tukaj 
Čakam še vajine prispevke 
Tudi jaz sem vaju vesela!
Hvala.
Saj nisem nikamor odšla, samo malo sem se dala na off, odklopila sem se od vsega in se posvetila sebi. Mi je dobro delo. Pa tudi dogajalo se je kar precej tačas.
Med drugim sem podpisala pogodbo o zaposlitvi tu še za pol leta. Kljub težkim razmeram na delovnem mestu, mi pride prav. Ko je priložnost, jo je za izkoristit. Moja volja, vztrajnost (lahko tudi trma, če se tako izrazim) in disciplina me vedno ženejo do konca.
“Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.
A če ne prideš ne prvič,
ne drugič do krova
in pravega kova poskusi:
vnovič in zopet in znova.”
(Tone Pavček)
Kar pa prinaša večje spremembe: po teh šestih mesecih (najkasneje) zapuščam to delovno mesto. Vse mine in tudi temu se bliža konec. Tu je mešanica veselega pričakovanja, vseeno malo nostalgije, hvaležnosti za izkušnje, olajšanja, zmage, ponosa ... Potrudila sem se vedno maximalno in kar je najpomembnejše - v dokaj slabem okolju sem ohranila svoje lepe vrline oz. celo nadgradila sem jih. Ni me moralo pokvariti ali zrušiti.
Počutim se dobro, v sebi čutim mir. Ni lepšega.
Rada vas imam.
Zdaj pa dovolj, da se ne raznežim.
