Tudi meni je blizu tak nepovezan način pisanja, ko se mi utrne ena misel in se iz tega porodi čisto druga misel, ki ne spada po koherentnosti in povezanosti ob bok h prejšnji misli. Bluzenje ja. Tole kar bom napisala tudi ne vem koliko se bo skladalo z zgoraj napisanim, ampak glede na naslov teme, mislim da ne bo prevelik offtopic. Bo pa tudi pri meni več zakajev, kot pa konkretnih odgovorov, ampak ta zakaj me le spomni, da pa mogoče ni vse tako kot se zdi, samo ker je to splošno prepričano in bojda dokazano mnenje.
Ali filozofi, modreci, pisci, ki zavijejo svoja razmišljanja v strokovne besede, resnično kaj vedo? Zakaj je podcenjeno, če so velike ideje napisane po domače? Zakaj lahko veš za neke ideje v tvoji glavi, ti je jasna slika in predstava, ampak jih ne moreš ubesediti? Razumeš idejo, ampak si jo nezmožen razložiti. Je to samo pomanjkanje govornih in pisateljskih vrlin?
Ja, z inteligentnostjo in razglabljanjem pravzaprav res težimo h temu, da bi vedeli. Vedenje v smislu, da pravzaprav ne veš, da veš, ker samo deluješ. Včasih se mi zdi, da je neko vedenje skrito v mislih, ampak misli niso zmeraj v besedah. Lahko se zavedaš večih misli v glavi v istem trenutku, med tem ko pa lahko poveš le eno na enkrat. V mislih je zajeta celotna ideja v enem trenutku, med tem ko z besedami to idejo govoriš ali pišeš tudi v zelo dolgem časovnem obdobju. Ali obstaja način, da ljudem predstaviš svoje misli ne le preko besed? So misli tudi čustva? Pogosto mislim tudi slikah. Včasih me prešine misel, da je nekaj slabo ali pa dobro. Lahko me prešine tudi občutek, da je nekaj slabo, nekaj pa dobro. Navadno pride misel in občutek hkrati. So občutki in misli istega izvora? Včasih ostanem brez besed, ampak še zmeraj mislim. Mogoče pa takrat ko veš, ne misliš.
Ker ponavadi ko deluješ, ker nekaj veš, ne razMIŠLJAŠ. Ampak tako in tako si nisem na jasnem kaj misel sploh je.
Na kaj delujejo zdravila, če pride bolezen zaradi misli? Čeprav "zdravijo" nek organ, mislim da spreminjajo tudi misli. Če je za psihoterapijo (besede, ki so odraz misli in v bolnem spodbudijo druge misli) dokazano, da spreminja neke možganske strukture, na enak način kot antidepresivi, potem se mi zdi logično, da bi morala tudi druga zdravila na tak način delovati, hkrati pa se mi zdi fascinantno, kako se lahko človek spreminja. Kako besede staršev, vrstnikov oblikujejo možgansko strukturo otroku? Takrat si predstavljam, da se te poti zelo hitro ustvarjajo, zmeraj starejši ko si, težje in dolgotrajnejše je spreminjanje strukture. Zakaj? Zakaj se spreminjamo tako počasi, zakaj največkrat zbolimo hitro, zdravljenje pa kar traja? Med boleznijo naj bi se naučili, naj bi dobili neke lekcije, prišli do spoznanja, do skrivnosti človeka, zakaj se tega ne moremo naučiti kar tako, mimogrede? So ta spoznanja potem sploh pravilna, če ne prideš do njih v zdravem obdobju? Zbolimo zato da ozdravimo? Zakaj označimo bolezni za neozdravljive, tudi če je samo en človek premagal taisto bolezen? Nekako je logično, da če je enemu uspelo, lahko tudi drugemu, statistika je nekaj drugega. Če se nekaj pojavi, lahko tudi izgine. Se mi zdi, da se v enih pogledih ljudje zelo cenimo, si domišljamo, da bomo lahko klonirali, ustvarjali organe, zdi se nam predstavljivo, da bomo leteli v vesolje, da bo tehnika še neskončno napredovala, medtem ko se v enih stvareh kar takoj determiniramo in rečemo, ah to pa že ni možno.
Zakaj potrebujemo ljudje navodila kolikokrat in kdaj naj jemo, koliko vode je potrebno popit, katera hrana ni zdrava in podobno? Lakota in žeja sta pa ja osnovni človeški potrebi, a še tega ne znamo več zaznati in zadovoljiti? Ko so se šli še lov in nabiralništvo, so točno vedeli katera hrana je strupena, ker so vedeli kakšno reakcijo pri njih vzbudi, zdaj pa slišiš, da je strup v sladkorju, mesu, mleku, zelenjavi, praktično za vsako hrano se najde ali umetno dodani pesticidi, ali pa že po sami sestavi bojda ni primerna za človeka. Zakaj ne znamo tega sami zaznat? Naj bi sicer neustrezna prehrana pripeljala v bolezen, ampak zakaj se pa nismo zmožni prilagoditi takšni hrani, če smo se že toliko drugim stvarem. Ne vem, če je res vse samo v tem, da more biti eko in bio in da moraš dobiti vseh triljon vitaminov in mineralov vsak dan, ker če lahko človek zaradi misli zboli, potem je zmožen tudi tega, da hrana nanj v takšnem smislu, da mora prav preučiti vse kar poje, ne vpliva.
Se mi zdi da itak vse bolj potrebujemo navodila kako zadovoljevati čiste osnovne človeške potrebe, med tem ko je že vsak ekspert za prodajo in biznis. Malo smo obrnili sistem, prej se je človek, ki je učil posla, zdaj pa posel obvladamo, pa ne znamo biti človeški.
Zdi se mi, da je naše življenje konstrukt naših misli. Ko si nekaj zamisliš, lahko kaj kmalu vidiš znake, ki ti to pritrjujejo in to lahko ponavljaš vedno znova in znova z različnimi mislimi. Kot da smo v eni računalniški igrici. Samo menim, da kakorkoli obrneš, nikoli nisi neodvisen, zmeraj vplivajo nate tudi drugi in zato nimaš te absolutne moči nad sabo, da bi upravljal s svojim življenjem tako kot hočeš (okej pustimo tudi to, da itak toliko stvari, ki smo jih zmožni ne (po)znamo.)
