Se bom jaz dala v izložbo
Z leti sem spoznala, kako pametno je odpuščat vso "svinjarijo" ki ti jo povzročijo drugi.
Pa ne, da oprostiš drugim (kar so ti storili) zaradi njih...pač pa zaradi sebe.
Ko oprostiš, se rešiš teškega bremena...
Vem, oprostiti je treba. Ampak pozabiti, to pa pri meni ne gre. Berem teorijo, da je oprostitev mozna samo tako, da pozabiš na "svinjarijo". Kaj menite?
Jaz pa bi se strinjala. Oz tako bom rekla, menim, da je oprostitev mogoča samo v primeru, ko se te spominjanje dogodka ne dotakne več. Ko ga sprejmeš kot takega. Ko človeku ne zameriš več, ko ga ne gledaš čudno zaradi tega. Tudi sicer sama ne pogrevam ravno določenih zadev, jih pozabim. Oz ne, pozabim jih ne, se jih spominjam, samo mi ne krojijo usode, da bi sedaj zaradi tega obsojala človeka. Lahko se zgolj odločim, ali mi oseba energetsko ustreza ali ne. Če mi ne, potem z njim nimam interakcije oz. je zminimizirana na minumum. To je to. Imam pa vseeno normalno interakcijo z njim in mu preteklosti ne mečem naprej niti ne pustim, da me ovira pri komunikaciji, v smislu, da bi imela zadaj nekje v glavi, takrat si mi to in to rekel, zato se ne bom s tabo pogovarjala ali ti dala možnosti, da imava lahko nek normalen odnos.