Dolgo nisem verjela, da je to mogoče. Bilo je v filmih in v knjigah. Tako daleč. In zdaj se dogaja meni. Eno grdo obdobje (saj so bili tudi čudoviti trenutki) sem pustila za seboj. In štartala na novo. Začetek lep, tak kot sem ga potrebovala. Moja sreča je sevala naokoli. Nato pa odmik, pa spet malo in spet odmik in konec. Baje le prijateljstvo (Tea, izgleda si imela prav...), ne to, kar sem jaz čutila, videla, mislila, doživljala. Šok. Prav, sprejmem. Počasi se celi, ko spet šok. Pozitiven. Izjava, ki me spet vrže. Pa takoj naslednji dan besede, ki postavijo na trda tla. Pogovor. Pa spet nekaj, kar njegove besede postavi v drugo luč, upanje in... konec. Pa spet sestavljanje. In nato spet lučka. Upanje... In sesutje. Ima novo. In govorice, da je bila vmes še kakšna. Meni se je utrgal film. Zaradi izmikanja, tega, da se mi ni pogledalo v oči, dajalo lažno upanje. Pogovora pa še vedno ni. Takšnega, da bi se mi povedalo, veš punca, tako pač; tako je bilo in zdaj je drugače. Sam blef in sprenevedanje. Razsuta v nulo. Samo teče iz mene. In ne verjamem več sebi, drugim, vsem znamenjem, vsem bitjem svetlobe, ki so mi drugače tako ljuba, nobenim tehnikam, ničemur. Vse mi je odveč. Komaj funkcioniram, na energetskem minimumu.
A vendar njegov pogled ves čas govori drugo kakor njegove besede!? To, pa je najbolj noro!
