zopet napravila usodno napako, spustila sporočilo, ni bilo odziva, kaj sem pa upala?
Da se stopi kakor čokolada- sem pa res butec, da ne vidim čiste in jasne slike, vse to, ker še vedno upam, še vedno tli v meni, ko je najbolj pestro tako kakor je bilo včeraj ko sem letala k mami, ko sem stala ob njej pri bolnišnični postelji........ potem pa na poti domov solze, spomin na njega, da lahko bi ga imela ob sebi......... ženska ni ti pomoči, čisto nora sem, danes sem dobila potrdilo......rekli so mi; pojdi k psihiatrum s teboj je nekaj narobe, res je hudo narobe ......... ne morem ga odmislit......sem že dosadna, ko mine bo lepo - a sedaj ljubim, ljubim ga preveč močno, da bi pozabila vse to
