Olajšaj se malo

[Anonymous]

Jaz pa se umetno in plemenito drzim naprej,poizkusam vzpostavit pozabljene dialoge, no

[Anonymous]

Jaz pa se umetno in plemenito drzim naprej,poizkusam vzpostavit pozabljene dialoge, no

Prvi del o umetnem in plemenitem mi je še kako znan, drugi del pa jaz skušam pustiti za sabo. Pozabljam na neskončne dialoge in si v glavi vrtim monolog pozabljanja.

[Anonymous]

Jaz sem posejala tisto kar sem si zelela, se res potrudila, da sem samo pozitivno razmisljala in zelo verjela v vse skupaj...sedaj pa postajam nestrpna, ker se se nic ne dogaja. Pa cutim, da se bo zacelo, da bom se ful navdusena...ampak me pa zacenja dajat en dvom, da pa le ne bo, kot sem si zamislila.

Kot da bi nekaj blokiralo moj mail nabiralnik in zvezo z mojim mobitelom.
A bi mi kdo pomagal?

hvala

Zmeraj dobrodošla. Pa ne zgubi vere v sebe in tvojega najbližjega. Morda na kratko ni samo za posejat je potem treba tudi negovat in lepo zalivat.
Lep večer če pa ki več rabiš veš kje me dobiš.

by bik

Saj vsakic, ko dvomim, mi en glasek rece: Ne izgubi vere. Pa se stevilka 2 se mi ponavlja na vsakem koraku.
Verjetno je res, kot pravi Gaja, da je to moja lekcija iz potrpezljivosti, ker kar sem posejala, sem zalivala z optimizmom in razmisljanju o uspehu...potem se vedno spomnim, tistega oddlomka iz dokumentarca: Zakon privlacnosti, ko rece...ko ste nekaj posejali morate verjeti, da bo iz tega nekaj zraslo. Ce ste nestrpni in zacnete dvomiti, se bo morda poganjek, ki je bil tik pod povrsjem, skril nazaj v zemljo.

Uf, reci: razmisljaj pozitivno in tako res razmisljati, je en velik ocean dvomov

[apemaya]

ufffffa, that was me -  apemaya

[bik7]

ufffffa, that was me -  apemaya

Vse lepo povedano. Posejano pa tudi zalivano. Zavedati se pa moramo, da nekateri probajo našo mejo v naši potrpežljivosti. če te meje nimajo točno zarisne grejo vsakič više in više. Ko pa pridejo previsoko se doskrat zgodi da povratka ni. Zato je prav, da ste odločni in partner ve kje je meja.

No mogoče govorim stvari ki tu ne spadajo. Ne vem zakaj se gre.

Lep dan by bik7

[Gaia]

ufffffa, that was me -  apemaya

Vse lepo povedano. Posejano pa tudi zalivano. Zavedati se pa moramo, da nekateri probajo našo mejo v naši potrpežljivosti. če te meje nimajo točno zarisne grejo vsakič više in više. Ko pa pridejo previsoko se doskrat zgodi da povratka ni. Zato je prav, da ste odločni in partner ve kje je meja.

No mogoče govorim stvari ki tu ne spadajo. Ne vem zakaj se gre.

Lep dan by bik7

Glavno je, da si se olajšal.

[Anonymous]

Ne verjamem več v NIČ! Ne v angele, ne v kreatorja, ne v boga, ne v karkoli ali kogarkoli. Vsi znaki eno, karte drugo, življenje pa čisto tretje. Ne grem se več! Najraje bi se celo odjavila s foruma, si kupila kakšno kapitalistično knjigo in se udarila ob realna tla!

[nensi]

Ne verjamem več v NIČ! Ne v angele, ne v kreatorja, ne v boga, ne v karkoli ali kogarkoli. Vsi znaki eno, karte drugo, življenje pa čisto tretje. Ne grem se več! Najraje bi se celo odjavila s foruma, si kupila kakšno kapitalistično knjigo in se udarila ob realna tla!

Dovolj je če verjameš vsaj vase in v stanju v katerem očitno si, ti bo edinole to tudi pomagalo.
Če pa kaj rabiš pa veš kje smo 

[Mačica]

Ne verjamem več v NIČ! Ne v angele, ne v kreatorja, ne v boga, ne v karkoli ali kogarkoli. Vsi znaki eno, karte drugo, življenje pa čisto tretje. Ne grem se več! Najraje bi se celo odjavila s foruma, si kupila kakšno kapitalistično knjigo in se udarila ob realna tla!

Pošiljam ti ljubeč objem. Mačica

[Anonymous]

Ne verjamem več v NIČ! Ne v angele, ne v kreatorja, ne v boga, ne v karkoli ali kogarkoli. Vsi znaki eno, karte drugo, življenje pa čisto tretje. Ne grem se več! Najraje bi se celo odjavila s foruma, si kupila kakšno kapitalistično knjigo in se udarila ob realna tla!

mogoce je pa ravno to, tisto kar moras sedaj narediti. Premislit vse- od svojih zelj, do pricakovanj, ... V takih trenutkih smo sposobni koncno videti tisto kar nocemo.

[Anonymous]

ufffffa, that was me -  apemaya

Vse lepo povedano. Posejano pa tudi zalivano. Zavedati se pa moramo, da nekateri probajo našo mejo v naši potrpežljivosti. če te meje nimajo točno zarisne grejo vsakič više in više. Ko pa pridejo previsoko se doskrat zgodi da povratka ni. Zato je prav, da ste odločni in partner ve kje je meja.

No mogoče govorim stvari ki tu ne spadajo. Ne vem zakaj se gre.

Lep dan by bik7

hvala bikec!

mislim, da govoriva o dveh razlicnih stvareh, vendar se da v vsakem sporocilu najti odgovore zase.
Jaz govorim o poslovnem sajenju in zalivanju

[apemaya]

pa pisku misku, spet jaz pa ta anonimnost

[Anonymous]

Groza.
Že sanjati sem začela o strasti. Tako mi manjka. Dovolj imam tega rutinskega odnosa. Neke strasti itak nikoli ni bilo. Vsaj v taki obliki, kot jo jaz obožujem. Njega se ne da obrnit, mu povedati, kaj meni bolj ustreza. Vedno sem zagovarjala, da je seks zelo pomemben v vezi, nikoli pa si nisem mislila,da bom ena izmed žensk, ki ji bo tega primanjkovalo. Dovolj imam tega, da se gremo vedno na en in isti način. Skoraj zeham že vmes. Katastrofa. Da ne govorim o tem, da moram skoraj moledovati, da pridem do odnosa.

[Anonymous]

Dans je zame eden najtežjih dni v zadnjih mesecih in moram priznat, da se težko še na silo držim pokonci. Zadnje leto je bilo več kot stresno, osebne drame so se vrstile ena za drugo in me pustile tako psihično utrujeno, da je dobesedno težko fizično zdržati tempo življenja, kot sem ga imela pred tem katastrofalnim letom in nekako ne vem več, kaj naj naredim. Moji cilji so ostali enaki, le energije zanje ni več.

Najbolj me jezi to, da sem v sebi konstantno žalostna, prej sem bila pa tak sonček..in se ne maram take. Upam samo, da bom kmalu zmožna spet videt lepoto tega našega sveta in življenja samega, ne pa da bo vse tako sivo. Želim si sebe nazaj in upam da se čimprej najdem.

[Anonymous]

Dans je zame eden najtežjih dni v zadnjih mesecih in moram priznat, da se težko še na silo držim pokonci. Zadnje leto je bilo več kot stresno, osebne drame so se vrstile ena za drugo in me pustile tako psihično utrujeno, da je dobesedno težko fizično zdržati tempo življenja, kot sem ga imela pred tem katastrofalnim letom in nekako ne vem več, kaj naj naredim. Moji cilji so ostali enaki, le energije zanje ni več.

Najbolj me jezi to, da sem v sebi konstantno žalostna, prej sem bila pa tak sonček..in se ne maram take. Upam samo, da bom kmalu zmožna spet videt lepoto tega našega sveta in življenja samega, ne pa da bo vse tako sivo. Želim si sebe nazaj in upam da se čimprej najdem.

Si že na dobri poti! Navijamo zate!