Danes bi se malo olajšala, pa ne vem kje bi pričela, s kom bi to podelila. Da na napakah se učimo vemo to vsi, ali da si neozdravljivo zatiskaš oči, veš da ne bo, da ni in še vedno upaš
, tu rabiš napotnico za Idrijo. Kaj hočem, ko gre to mimo, ne vem pa kdaj? Čas napravi svoje, ta čas me je že mal namučil, nisem feniks, ne bom iz pepela ponovno zaživela, le koža mi postaja trša, verjetno potrebujem še kako šolo, dokaz da sem butelj, brezupen vzorec tuzemeljskega obstoja.
Za konec, nimam besed, vedno znova butnem ob isti robnik, a me življenska izkušnja še ni dobolj požegnala, oz sama sem preveč
.
