Še vedno sama, s svojimi sanjami, iluzijami, nič ne vem kaj je...vem le eno, tako naprej več ne bo šlo, že čutim spremembo, samo da se malo osamosvojim, pa bom sigurno odjadrala, ni mi do tega da bi do konca svojega življenja živela z nekom, katri me ne privlači več, nič kaj dosti nimam od njega, le to da mi organizira, hote ali nehote vsaki korak. Kako naj to napravim, ali nebi bilo bolje tako, pejdi raje tam parkirat, v katero smer se voziš domov, alo?
Ne ne prenesem več tega, dovolj, v srcu je želja, ali tudi samo pri želji lahko ostane, sem dovolj močna, samozavestna da vem poskrbeti za sebe. Ne bom se nekoga oklepala samo zato da ga imam. Ja ker on mene se oklepa, že na meni spi, da me čuti da me ima zravem, mislim da sluti moj odmik, čuti da mu polzim skozi prste, kaj moram, žal mi je, ali srce kliče drugam, preveč časa se že s tem borim.
Želela bi samo to, vzrok, ali palco da me premakne in da odjadram. Mogoče se grdo sliši ali življenje je sesetavljeno iz vzponov in padcev, ker vem kako boli ko trpiš, se mi ne zdi pošteno do mene, da bi preostanek življenja preživela s nekom do katerega ne čutim nič, saj sedaj se sprašujem če sem sploh kdaj čutila več kakor bratovsko ljubezen?
A pustimo to, naj bo kar hoče, tudi nič, ali raje konec kot take muke, niso prijetne. Dogodke pozabimo, bolečina pa načne duha in nazadnje še osebo, kaj bi imeli vsi od mene, če bi se mi obrnilo, kakor rastlina bi vegetirala, drugi bi pa trpeli, a ni bolje da poskrbim predno se mi zmeša?
O sedaj pa dovolj bomo še videli!
