Ob smrti sinove sošolke mi je bilo zelo težko. Pa saj to so naši otroci, poznala sem jih, veliko so se družili... Ker sem dušico čutila ob sebi, sem skoraj Jane že prosila, če se poglobi v to, če mi res kaj sporoča. A sem se odločila, da ima Jane itak veliko dela in ostalih svojih zadev.
In ne vem, ali si domišljam, ker se mi zdi, da bi tako pač moralo bit, ali pa je res - čutila sem jo dušico ob sebi, že ves teden. V mislih sem ji prigovarjala, naj je ne bo strah, da bo prišla "domov". Ravno v času njenega pogreba, v toplicah, sem brala knjigo o pevki Soname (prvič slišala, pa bom "pošnofala" na netu) z naslovom Otrok Tibeta. Knjigo pa glih tisti dan izposodila, da bom imela na mini dopustu kaj brat. Avtorica je opisala je, kako v Tibetu ravnajo ob smrti človeka, citiram: "Pravijo, da imajo navadni ljudje ob smrti le malo, če sploh kaj nadzora nad svojim umom, ker so tako zgroženi nad tem, da so se znašli brez telesa iz mesa, zato so na milost in nemilost prepuščeni projekcijam svojega uma. Zato jim beremo Tibetansko knjigo mrtvih, da bi jih pomirili in usmerili..."
Ker sem ji v mislih že prej prigovarjala, da je vse vredu, sem ji po prebranem prigovarjala še, da če bo videla kakšne podobe, so to samo projekcije, ki se naj jih ne boji.
A ni zanimivo, kako ob nekem času pride na pot ravno tisto, kar je povezano med seboj....
