Hvala za razlago, Tea.
Če razmišljam, se mi dzdeva, da gre vse skupaj v to smer, ja. In res moram, izgleda, čisto mirovat, ker česarkoli se lotim, ne gre ... Kar pojavi se neka bolečina kje, ko mi ni jasno, od kje se je vzela, pa sploh ne izvajam zdaj že nekaj časa kaj extremno fizičnega.
Saj se zgrozim! Kam je šla vsa tista moč in dobro počutje? Je že čisto konec z mano, bom še lahko kdaj sploh aktivna? Pa da bi rekla, da sem naredila nekaj narobe, si kaj zlomila, karkoli ... Ne, kar samo od sebe prihaja, od ničesar.
Veliiiiko razmišljam. O stvareh, o katerih do zdaj nisem, oz. sem se jih celo bala, se jim izogibala ...
Poleg tega sem začela puščat drugim, da mi pomagajo, in ob tem se počutim čisto OK, nič slabša, nič manj sposobna ...
Saj bo, saj bo ... Čez čas bo vse drugače. Čeprav včasih pomislim, da ne bo nikoli več dobro. Ampak še bom skakala, tekla, hodila, kaj dvignila, "jogirala", plavala, normalno delala okrog hiše, vse bom še lahko.
seveda da boš .... sam še malo. Zdaj pa je čas, da resnično uživaš v počivanju, da si daš duška v lenobnosti. In točno tako .... čas, da dopustiš drugim da ti pomagajo, saj verjamem, da se tvoj partner čuti ob tem koristen in se počuti prav dobro, da lahko kaj stori zate. Ne jemlji mu veselja...in se pusti crkljat
Sposobnost je, da organiziramo življenje tako, da je za nas poskrbljeno, brez da bi se morali zato mučiti in odrekati. In tako kot narava, tudi mi potrebujemo zimsko spanje.
Točno tako je. Hehe, zadnjič je prav žarel, ko sem ga prosila, če mi pomaga skuhat večerjo. Ni mi cilj, da bi moški kuhal in pospravljal zame, je pa lepo in koristno za oba, če vskoči in pomaga, ko sama ne zmorem. Enkrat sem že pisala - muči me vnetje kit v zapestjih, ki se ne premakne nikamor! Hodim k fizioterapevtu, napredek je izredno počasen ... Zdaj poskupamo z imobilizcijo, če ne bo šlo, bo pa treba kaj injicirat. In sem čisto onesposobljena.
Poleg tega še druge težave in res migam bolje, da ne, ker se mi bo še kaj zgodilo ...
Nič mi ni jasno. Če bi bila aktivna, bi še rekla, tako se pa stvari kar pojavljajo pa nič ne delam.
Počutim se kot kralj Vikrama.
Hvala za razlago, Tea.
Če razmišljam, se mi dzdeva, da gre vse skupaj v to smer, ja. In res moram, izgleda, čisto mirovat, ker česarkoli se lotim, ne gre ... Kar pojavi se neka bolečina kje, ko mi ni jasno, od kje se je vzela, pa sploh ne izvajam zdaj že nekaj časa kaj extremno fizičnega.
Saj se zgrozim! Kam je šla vsa tista moč in dobro počutje? Je že čisto konec z mano, bom še lahko kdaj sploh aktivna? Pa da bi rekla, da sem naredila nekaj narobe, si kaj zlomila, karkoli ... Ne, kar samo od sebe prihaja, od ničesar.
Veliiiiko razmišljam. O stvareh, o katerih do zdaj nisem, oz. sem se jih celo bala, se jim izogibala ...
Poleg tega sem začela puščat drugim, da mi pomagajo, in ob tem se počutim čisto OK, nič slabša, nič manj sposobna ...
Saj bo, saj bo ... Čez čas bo vse drugače. Čeprav včasih pomislim, da ne bo nikoli več dobro. Ampak še bom skakala, tekla, hodila, kaj dvignila, "jogirala", plavala, normalno delala okrog hiše, vse bom še lahko.
Ta stavek se mi zdi najpomembnejši-si na pravi poti 
S tem se sicer še malo borim ... Mogoče 10% ... Mi useka na samozavest, ampak, ker vem, da nimam kaj, ker je prišel čas zimskega spanja, kot je napisala Tea, zaupam v boljšo prihodnost. Tačas kujem načrte inzastavljeni plani so precej drugačni kot so bili nekaj časa nazaj.
