Se strinjam, enostavno veš, ampak moraš biti iskren do sebe, da veš, da je to res to. Da si ne delaš utvar in iščeš nekih izgovorov, da je nekdo res pravi. Če se ti porodi dvom, potem samo pojdi.
Jaz nikoli ne bom pozabila trenutka, ko me je spreletelo za mojega dragega. Sedel je na naši škarpi, s kozarcem vina v roki. Pogovarjali smo se o tem, kam gremo ga naprej feštat, ker je bilo okoli 9 zjutraj, ko smo prišli s poročnega slavja k nam domov na kavo. Jaz sem prišla zraven v rumeni obleki in modrih crocsih, pogledala sem navzdol k njemu in ko sem se zazrla v tiste njegove modre oči, me je po celem telesu spreletel nek občutek, kot da bi skozi telo šel val nove energije, spoznanje, ne vem, kako naj temu rečem. V tistem trenutku sem tako ali tako pozabila, kaj mi je povedal oz rekel, sem samo nemo strmela vanj in šele čez čas prišla k sebi. In da pomislim, da sem skorajda šla stran od vsega samo zato, ker sem izvedela, da je 3 leta in pol mlajši od mene... Žal bi mi bilo do konca življenja.
Lastni predsodki nas ne smejo nikoli ovirati pri tem. Občutki so pa bili obojestranski, ker me je na prvem zmenku vprašal, če bi bila njegova punca. To je bilo na torek zvečer, v soboto sva se pa prvič v življenju videla oz bolje rečeno govorila, na eni žurki prej pred 4 leti sva bila oba, pa se noben od naju ne spomni drugega.
