Mogoče je taka zveza zveza prihodnosti. Včasih sta se dva združila z namenom razširitve družine, združitve posesti ... Ženska je pač potrebovala moškega, da jo je preživljal, moški pa žensko, da mu je pogospodinjila (nek nadomestek matere). Čez desetletja (sedanjost) se je odnos med moškim in žensko bolj usmeril k enakovrednemu partnerstvu, od katerega imata oba tudi čustvene koristi. Ni samo preživetje, velik poudarek je na kvalitetnem preživljanju časa v dvoje ... Oba sta enakovredna, ženska lahko poskrbi tudi sama zase.
V prihodnosti, če se bo družba razvijala v smer, v kakršno se ... Kjer bo vedno manj časa, vedno več bo treba dat od sebe ... Manj časa za zasebnost. Človek še sam sebi ne bo kos, kaj šele, da bi moral skrbet za druge.
Več je tudi možnosti in s tem želja po stvareh, ki so bile v preteklosti nedosegljive. Včasih je človek konec domačega sela dojemal kot skrajni rob sveta, zdaj lahko vsak (seveda, ki ima sredstva za to) obišče skoraj čisto vsak konec sveta, na voljo so mu vse možne dejavnosti, s katerimi se lahko ukvarja (umetnost, šport, osebnostna rast, potovanja, ni da ni). Človek se lahko razvije oz. samoaktualizira do popolnosti in partnerstvo lahko postane postranska stvar. S tem, ko je človeku vse prej našteto na voljo, se težko ustali in začuti željo po družini, po potomcih. Mogoče te želje niti nima vsak ... Upala bi si trdit, da to ni novo - da je bilo že prej - le včasih se je to preprosto "moralo". Še danes ljudje čudno gledajo na tiste, ki so samski, ki se nočejo vezat, ki nočejo imet otrok ... Nekdo mogoče to gleda kot na nekaj nezaslišanega in neverjetnega, lahko je pa to naslednji korak v evoluciji družbe.
Povsem možno je, da bodo poligamne zveze, ki mogoče niti ne bodo zveze - bolj bo šlo za prijateljstvo s sexom, res postale povsem normalne. Če je kdo bral Huxleyev roman Krasni novi svet, bo vedel, o čem govorim.
Poll