Ja prehrana, ogromno vsega je napisananega o njej, ogromno mnenj, diskusij,...vsak zagovarja svoje....
Res je, da so neke smernice, kaj naj bi bilo bolj zdravo in kaj malo manj zdravo, a pomembno je, da poslušamo svoje telo, ki nam samo pove kaj mu paše in kaj ne. Samo prisluhnit mu je potrebno.
Že kot srednješolka sem zavračala to klasično prehrano in nič kaj dosti jedla. Seveda skozi vso puberteto in norijo me to ni kaj dosti brigalo, dokler se pred parimi leti nisem čist izčrpala in se sesula na vseh nivojih. Takrat se bila postavljena pred dejstvo ali bom kaj naredila zase, za svoje telo ali pa se bom predala v roke drugim. Začela sem jest po malem kot dojenček in verjemite mi, da se je po vsakem grižljaju hrane odzvala vsaka celica mojega telesa. Jasno sem vedela kaj mojemu telesu paše in kaj ne ter akj ga nahrani in kaj ga samo zafila. Tako sem tudi spoznala kakšna prehrana mi najbolj odgovarja, po kateri se najboljše počutim. Ne gre za nobeno vrsto odrekanja, ampak ti drugo enostavno ne premami. Če mi pa kaj zapaše, kar ni lih iz mojega menija, pa veselo v akcijo in seveda se tudi potrudim, da to tudi dobim. Če je bila to res potreba telesa, kot jaz rečem za gušt, je to pravi blagoslov, če pa je bila kompenzacija ali...pa se seveda nič ok ne počutim. Ma dobro, da obstaja umeboška, ki fajn potolaži želodček.
Umeboška je pasta iz naravno fermentiranih posebnih vrst sliv, ki zelo močno alkalizira celo telo. Pomaga pri prebavnih motnjah, regulira prebavo in blagodejno deluje na želodec, čisti kri, pripomore k bojšemu delovanju jeter in znatno povečuje odpornost organizma in vrača moč. Zato se njina poraba močno poveča v obdobju prehladov in grip, uporablja se tako preventivno kot tudi kurativno. Poleg tega pa 10 g umeboške nevtralizira v telesu 100 g sladkorja, kar je pravi blagoslov za večino teles, ki so dandanes tako zasičena s sladkorji. Popularne so tudi umeboshi slive, kis,...
Ljudje me kar malo čudno gledajo ko povem, da običajno ne jem hrane iz bela moke, belega sladkorja, mleka, pa mesa, kruha, testenin,...Ja kaj pa potem ješ??? Po takšni hrani se resnično nič ok ne počutim in čutim, kot da moje telo nima lih kaj dosti od nje. Sem sita, polna in hkrati mi nekaj manjka. Kakšen dan še gre, pol je pa že kriza.
Narava nam ponuja ogromno druge hrane, samo poznamo je ne. Tudi sama sem obiskala kar nekaj tečajev, da sem spoznala druga alternativna prehranjevanja. Presenečena sem bila nad tem, da je vse skupaj prav enostavno in okusno. Da se pripravit vse kar ti srce poželi, samo iz mal drugačnih, včasih tudi nenavadni sestavin in drugačnim pristopom. Tudi sama sem na začetku mislila, da je prehrana vegetarjancev zelo enolična in neokusna, a sem ugotovila, da lahko zelo pestro in dobro ješ. Prav za dušo.
In še in še...Prašte kaj, da razvijemo debato...
Do 10. avgusata se predajam morskim skušnjavam,...
potem sm pa za stvar...
Do takrat vas objemam in vam želim lepe dni...
