V celoti se strinjam z Reno, le, da bi sama rada osvetlila zadevo z druge plati. Na podoben način sem tudi sama stkala stik z osebo, ki mi danes pomeni izjemno veliko, takorekoč je ena pomembnejših v mojem življenju, in ta najin odnos se meri že v letih, ne mesecih. Kar nekaj let je temeljil izključno na tem mediju, kasneje je prerasel tudi v realo, ko je dozorelo na to stopnjo. Rada bi poudarila, brez obsojanja, seveda, da je dva meseca izjemno kratka doba že za običajne stike, kaj šele za virtualne: podoba na drugi strani računalnika je lahko zelo vabljiva, zlahka lahko prikrijemo določene stvari o sebi (predvsem bolj žmohtne, ki jih načeloma tako ali tako neradi nosimo v vitrini), kakšno stvar tudi potvorimo, da se "lepše sliši" ali bolj ugaja, vendar pa traja precej časa, da se vzpostavi tudi zaupanje in varen prostor. Vidva tega, po tem, kar pišeš, še nista vzpostavila. Na začetku je tako, da radi ostanemo na pogovorih, ki so naša varna cona (tudi besedilo zgoraj še enkrat poudarim), vendar sami vemo, da je to ena zelo majhna slika (če sploh je avtentična) realnosti. Iz istega razloga se lahko hitro zbližamo, posebej oseba, ki ji brano zaigra na strune, zlahka začuti privlačnost, celo zaljubljenost, vendar traja bistveno več kot mesec, dva, morda celo leto, da osebo spoznaš globje, ko ti postane jasna tudi splošna življenjska dinamika, nazori, pričakovanja in ne gre zgolj za filtriranje na formalnosti in vsakdanje klepetanje. Takrat se lahko začne presojanje kompatibilnosti. Tako jaz, kot oseba, sva kar nekaj časa razmišljali in se pogovarjali, pri čemer se je bilo treba seveda tudi ustaviti, ko bi čustva zašla prehitro in pregloboko. Mislim, da tvoj dopisovalec na tem mestu, ko je začutil, da se meja prehitro tali, pravzaprav ravna zelo OK (seveda, če je moj vtis pravi) in je edino korektno, da ti ne obljublja scenarijev in ne spodbuja čustev, ki so se razplamentela v tebi. Če ravna "hladno", še ne pomeni nujno, da te ne želi v svoji bližini, ali da do tebe nič ne čuti, morda je le previden, trenutno ne čuti, da bi kakršno koli razmerje (tudi prijateljstvo) temeljilo na trdnih temeljih, ali pa pač išče le razvedrilo, nekoga za vsakdanji pogovor, deljenje novosti. Na tebi je, da sprejemeš tako, kot ti trenutno nakazujeta instinkt in se, ko se ti zdi, da ga motiš, malo zaustaviš. Vem, včasih se je težko samokontrolirati, tudi sama in mnogi se urimo v tej veščini. Na tem mestu bi vprašala še, kaj mi daje on, česar mi mož ne more ali ne daje zadostno? Morda bi bilo dobro premisliti, kako se razmerje lahko osveži, ubere nov pristop k komunikaciji, povezovanju, po 37 letih si zlahka predstavljam, da zapade v rutino (kar pa ni nujno slabo), sploh ker praviš, da je zakon sicer dober ... Na tem mestu si ti, da premisliš, ali si zmožna kljub občutkom življenje voditi karseda normalno? Da ti on ne predstavlja edine sreče, svetle točke, drugače pa vegetiraš? Če je odgovor ja, bi dala vse skupaj malo na stran in počakala, če pa ne, je bolje, da se stvar zaključi, ker s tem lahko tvegaš občutek napadenosti in popoln odmik z njegove strani (ker bo on čutil tvoja drugačna pričakovanja), jed pa bo zmerom "pogreta".
To je le moje mnenje in prosim, nikar ga vzeti tako, kot da je edino pravilno, ponujam le svoj pogled na situacijo. Srečno.
