Zavedati se moramo, da je vse minljivo in da si ničesar/nikogar ne lastimo.
Ljubezen je to, kar nas osmisli. Do živalic, družine, hobijev, umetnosti ... milijon projekcij ima. Živali so ena najbolj čistih in najbolj preprostih nosilcev, zato vedno boli, ko jih izgubimo. Ker živali ne čakajo, da bo čas primeren, da nekomu pokažejo ljubezen (na račun tega si človečnjaki naložimo ogromno breme), ker se ne ozirajo na naše napake, pomanjkljivosti, nesigurnosti. So tu in so brezpogojno.
Sama nisem imela veliko psov, zato pa več mačk ... vsake posebej se spominjam in z vsako posebej asociiram določeno ljubezen, spomine. Na enega mucka, belega, ki je bil z mano več kot šest let, ki ga je pičil modras in mu s strupom uničil srce (po ugrizu je okreval, ni bil pa nikoli več tak, kot prej in je kmalu potem odšel) se včasih še vedno spominjam s težavo. Kako mirno in modro me je gledal, kot bi vedel, da se poslavlja.
Verjamem, da so tukaj zato, da spremljajo, do točke, ko smo tam, do koder so nas morali pripeljati. Vsak odhod pa je boleč. Vendar, kdor je dovzeten za ljubezen, jo bo prejemal še naprej, četudi prek drugačne oblike, drugega. Držim pesti, Sanjalka, da bosta imeli skupaj še lepih trenutkov, v prihodnosti pa, da te bo našla ljubezen, ko jo boš potrebovala. Pravzaprav sem skoraj prepričana, da te bo ...
