Olajšaj se malo. Osemnajsti del.

[sanjalka]

Draga Sanjalka, zelo razumem, kako se počutiš. 
Sem dala to skozi, je že dolgo tega, imeli smo 16 letno španjelko. Na koncu je bila slepa, gluha, tudi voh je izgubila. Tumorji so bili povsod.
Pri kužkih načeloma nikoli ne veš, kako se bo odvijalo, naši so veterinarji že veliko prej napovedovali, da se bo poslovila, pa je potem živela še zelo dolgo. Oklepala se je življenja.

Ne, ni enostavna odločitev. Pravijo, da pri kužkih začutiš, kdaj je čas. Da se kar prepustijo.

Hvala Pika
Ja, res se oklepajo življenja, prav čutim jo, da hoče še živeti...jaz pa tudi jo želim še imeti ob sebi
včeraj zjutraj prestala kar težko operacijo, popoldne je bila že živahna in lačnaaaa
je pa potem zvečer kar malo jokala, jo je zgleda kar bolelo....
no, zjutraj je bila že bolje, pravzaprav takšna kot pred operacijo
upam, da so ji vse izrezali in se bo ustavilo...upanje ostaja...
so ji pa tudi izpulili zobe na tisti strani, kjer je bil melanom.
veš kako je bila vesela, ko sem prišla po njo k veterinarju, to je res neverjetno kako se te žival razveseli in te takoj prepozna, čeprav je bila še malo "zadeta" od narkoze...

[Škratinja Nagaya]

Draga Sanjalka, zelo razumem, kako se počutiš. 
Sem dala to skozi, je že dolgo tega, imeli smo 16 letno španjelko. Na koncu je bila slepa, gluha, tudi voh je izgubila. Tumorji so bili povsod.
Pri kužkih načeloma nikoli ne veš, kako se bo odvijalo, naši so veterinarji že veliko prej napovedovali, da se bo poslovila, pa je potem živela še zelo dolgo. Oklepala se je življenja.

Ne, ni enostavna odločitev. Pravijo, da pri kužkih začutiš, kdaj je čas. Da se kar prepustijo.

Hvala Pika
Ja, res se oklepajo življenja, prav čutim jo, da hoče še živeti...jaz pa tudi jo želim še imeti ob sebi
včeraj zjutraj prestala kar težko operacijo, popoldne je bila že živahna in lačnaaaa
je pa potem zvečer kar malo jokala, jo je zgleda kar bolelo....
no, zjutraj je bila že bolje, pravzaprav takšna kot pred operacijo
upam, da so ji vse izrezali in se bo ustavilo...upanje ostaja...
so ji pa tudi izpulili zobe na tisti strani, kjer je bil melanom.
veš kako je bila vesela, ko sem prišla po njo k veterinarju, to je res neverjetno kako se te žival razveseli in te takoj prepozna, čeprav je bila še malo "zadeta" od narkoze...

To je odličen znak, da je bila lačna in je jedla.
Je bil to edini tumor?
Naša je bila na koncu en cel tumor. Vstati ni več mogla. Takrat smo jo odpeljali. Mislim, da ne bi smeli tako dolgo čakati. Prihranili smo ji mogoče kakšen dan ali dva muk. Ne bi bilo potrebno oz. ne bi smeli. Treba je zbrati toliko moči, da kužkom prihranimo muke. Ljudje te možnosti (še) nimamo. Oni jo k sreči imajo.
Ampak dokler se kužica veseli življenja, je super. Naj traja!

[Vesta]

Zavedati se moramo, da je vse minljivo in da si ničesar/nikogar ne lastimo.
Ljubezen je to, kar nas osmisli. Do živalic, družine, hobijev, umetnosti ... milijon projekcij ima. Živali so ena najbolj čistih in najbolj preprostih nosilcev, zato vedno boli, ko jih izgubimo. Ker živali ne čakajo, da bo čas primeren, da nekomu pokažejo ljubezen (na račun tega si človečnjaki naložimo ogromno breme), ker se ne ozirajo na naše napake, pomanjkljivosti, nesigurnosti. So tu in so brezpogojno.
Sama nisem imela veliko psov, zato pa več mačk ... vsake posebej se spominjam in z vsako posebej asociiram določeno ljubezen, spomine. Na enega mucka, belega, ki je bil z mano več kot šest let, ki ga je pičil modras in mu s strupom uničil srce (po ugrizu je okreval, ni bil pa nikoli več tak, kot prej in je kmalu potem odšel) se včasih še vedno spominjam s težavo. Kako mirno in modro me je gledal, kot bi vedel, da se poslavlja.
Verjamem, da so tukaj zato, da spremljajo, do točke, ko smo tam, do koder so nas morali pripeljati. Vsak odhod pa je boleč. Vendar, kdor je dovzeten za ljubezen, jo bo prejemal še naprej, četudi prek drugačne oblike, drugega. Držim pesti, Sanjalka, da bosta imeli skupaj še lepih trenutkov, v prihodnosti pa, da te bo našla ljubezen, ko jo boš potrebovala. Pravzaprav sem skoraj prepričana, da te bo ... 

[sanjalka]

Zavedati se moramo, da je vse minljivo in da si ničesar/nikogar ne lastimo.
Ljubezen je to, kar nas osmisli. Do živalic, družine, hobijev, umetnosti ... milijon projekcij ima. Živali so ena najbolj čistih in najbolj preprostih nosilcev, zato vedno boli, ko jih izgubimo. Ker živali ne čakajo, da bo čas primeren, da nekomu pokažejo ljubezen (na račun tega si človečnjaki naložimo ogromno breme), ker se ne ozirajo na naše napake, pomanjkljivosti, nesigurnosti. So tu in so brezpogojno.
Sama nisem imela veliko psov, zato pa več mačk ... vsake posebej se spominjam in z vsako posebej asociiram določeno ljubezen, spomine. Na enega mucka, belega, ki je bil z mano več kot šest let, ki ga je pičil modras in mu s strupom uničil srce (po ugrizu je okreval, ni bil pa nikoli več tak, kot prej in je kmalu potem odšel) se včasih še vedno spominjam s težavo. Kako mirno in modro me je gledal, kot bi vedel, da se poslavlja.
Verjamem, da so tukaj zato, da spremljajo, do točke, ko smo tam, do koder so nas morali pripeljati. Vsak odhod pa je boleč. Vendar, kdor je dovzeten za ljubezen, jo bo prejemal še naprej, četudi prek drugačne oblike, drugega. Držim pesti, Sanjalka, da bosta imeli skupaj še lepih trenutkov, v prihodnosti pa, da te bo našla ljubezen, ko jo boš potrebovala. Pravzaprav sem skoraj prepričana, da te bo ... 

Vesta, kako zelo lepo si to napisala, hvala za tvoje besede
Sem tudi sama prepričana v to, da nas žvali spremljajo, dokler čutijo, da jh potrebujemo.
Tale moja kužika pa sploh, ker sem jo vzela iz Zavetišča in je še toliko bolj hvaležna.
Sedaj imam v življenju spet novo ljubzen, to je moja vnučka, ki mi res izkazuje ljubezen, to je neverjetno, kako znajo ta mala bitjeca izkazovati ljubezen.
Mene je dobesedno osvojila in posvojila , saj ko sem jaz poleg, ne obstaja za njo nihče drug, samo jaz. Pride do mene, me prime za roko in oddpelje daleč stran od vseh ostalih in se prav navihano smeji, ker me ima samo zase. To je res neverjeten občutek, takšne posebne ljubezni ne poznam.
Verjamem, tako kot si napisala, da vedno pride v naše življenje nekdo, ki nam daje to kar potrebujemo v tistem trenutku, le odpreti se moramo in biti hvaležni.
Pa je to lahko partner, otrok, vnuk, prijatelj, starš, neka dejavnost, študij, delo, šport...tako kot si rekla, je več oblik projekcij ljubezni...in verjetno jo res sami skreiramo

[Škratinja Nagaya]

Ja, res lepo napisano.
Nam je ravno v ponedeljek poginila morska prašička.
Sicer smo bili nanjo bistveno manj navezani kot na psa ali mačko, je pa vseeno žalostno.

[sanjalka]

Ja, res lepo napisano.
Nam je ravno v ponedeljek poginila morska prašička.
Sicer smo bili nanjo bistveno manj navezani kot na psa ali mačko, je pa vseeno žalostno.

 

[Vesta]

Ja, res lepo napisano.
Nam je ravno v ponedeljek poginila morska prašička.
Sicer smo bili nanjo bistveno manj navezani kot na psa ali mačko, je pa vseeno žalostno.

Pika, koliko je bila pa stara?
Naš je dočakal 5 let. Ampak tega je že dolgo nazaj ...

[sasa]

Oh, živali ... Meni mati skorajda ni želela povedati, da je morala dati mojega mačka uspavati. Je pa bilo tako ... Odselila sem se in verjetno je Garfi tudi to do določene mere čutil. Sicer ga je na koncu pokopala bolezen, ampak vseeno. Je pa vedno prišel, ko sem jaz prišla naokoli, vztrajal je pri hiši več kot 10 let, z mano rasel, spal, drugim pa nagajal.  Še sedaj mi je težko, ko pomislim nanj.
Pravi tašča, da našega psa sedaj crkljam preveč. Ampak ne morem drugače, dam mu za jest, ga pobožam, ko pridem, VEDNO me pričaka - za razliko od mačka, ki ima svoj karakter.  Ampak vseeno. K nama z možem bo pes vedno priletel, ko bo zaslišal avto, verjetno res tudi zato, ker čuti, da ga imava iskreno rada. Živali čutijo, vsekakor, zato se res lepo vidi, kdo daje ljubezen tudi živalim, ko pride k tebi domov.

[Škratinja Nagaya]

Ja, res lepo napisano.
Nam je ravno v ponedeljek poginila morska prašička.
Sicer smo bili nanjo bistveno manj navezani kot na psa ali mačko, je pa vseeno žalostno.

Pika, koliko je bila pa stara?
Naš je dočakal 5 let. Ampak tega je že dolgo nazaj ...

Naša je bila tudi natanko 5 let, junija.

[sanjalka]

Oh, živali ... Meni mati skorajda ni želela povedati, da je morala dati mojega mačka uspavati. Je pa bilo tako ... Odselila sem se in verjetno je Garfi tudi to do določene mere čutil. Sicer ga je na koncu pokopala bolezen, ampak vseeno. Je pa vedno prišel, ko sem jaz prišla naokoli, vztrajal je pri hiši več kot 10 let, z mano rasel, spal, drugim pa nagajal.  Še sedaj mi je težko, ko pomislim nanj.
Pravi tašča, da našega psa sedaj crkljam preveč. Ampak ne morem drugače, dam mu za jest, ga pobožam, ko pridem, VEDNO me pričaka - za razliko od mačka, ki ima svoj karakter.  Ampak vseeno. K nama z možem bo pes vedno priletel, ko bo zaslišal avto, verjetno res tudi zato, ker čuti, da ga imava iskreno rada. Živali čutijo, vsekakor, zato se res lepo vidi, kdo daje ljubezen tudi živalim, ko pride k tebi domov.

 

[Vesta]

Bemti, kako je naša država zbirokratizirana! Oddajam prošnjo za bivanje v študentskem domu, pa moram med podatki malodane navesti, kakšen skret papir uporabljam in kdaj so mi od prvega do zadnjega pomrli prastrici v 37. kolenu! In tega ne dostavljam prvič, res ne, nič manj kot tretjič, ampak po logiki naših birokratov si vsak letno pod streho vzame najmanj enega Afganistanca, trikrat letno zadane na lotu in zamenja davčno, številke EMŠA pa lenobno, leto za leto, eno po eno, grize Alzheimer. 

[Andres]

Ne vem kaj se dogaja pri meni. Zadnje dni, zanimivo, delam doma samo take stvari, ki jih navadno ne..  Celo računalnik pozno prižgem. 

[Jane]

Bemti, kako je naša država zbirokratizirana! Oddajam prošnjo za bivanje v študentskem domu, pa moram med podatki malodane navesti, kakšen skret papir uporabljam in kdaj so mi od prvega do zadnjega pomrli prastrici v 37. kolenu! In tega ne dostavljam prvič, res ne, nič manj kot tretjič, ampak po logiki naših birokratov si vsak letno pod streho vzame najmanj enega Afganistanca, trikrat letno zadane na lotu in zamenja davčno, številke EMŠA pa lenobno, leto za leto, eno po eno, grize Alzheimer. 

tako je z večino stvari tukaj pri nas

[sasa]

Bemti, kako je naša država zbirokratizirana! Oddajam prošnjo za bivanje v študentskem domu, pa moram med podatki malodane navesti, kakšen skret papir uporabljam in kdaj so mi od prvega do zadnjega pomrli prastrici v 37. kolenu! In tega ne dostavljam prvič, res ne, nič manj kot tretjič, ampak po logiki naših birokratov si vsak letno pod streho vzame najmanj enega Afganistanca, trikrat letno zadane na lotu in zamenja davčno, številke EMŠA pa lenobno, leto za leto, eno po eno, grize Alzheimer. 

tako je z večino stvari tukaj pri nas

To si se pa zih zmotila. Pri nas pa že ne. 

[Škratinja Nagaya]

Že 12 dni imam glavobol.