Življenje je igra vlog, tistih, ki smo si jih izbrali že davno, še preden smo se rodili, pa nanje pozabili. Zato se velikokrat, ko se nam dogajajo stvari, pojavi občutek, da sploh ne vemo zakaj in zakaj ravno zdaj, da nismo pripravljeni, včasih celo, da vsega niti nismo hoteli, ampak se je kar od nekod pojavilo v našem življenju.
Na odru življenja ni nikoli pravega časa - vedno pridemo in odidemo sredi predstave. Je le naš čas in naša izbira, kako ga bomo izkoristili in kaj bomo naredili iz vlog, ki smo si jih izbrali. Jih odigrali, jih vsaj poskušali odigrati, se z njimi soočiti, jih samo pogledali in se obrnili stran, se pretvarjali, da se nas ne tičejo, čeprav nas nekje globoko v sebi kličejo, ker vendarle čutimo, da so naše, da so bile naša izbira, čeprav si tega ne upamo priznati.
Ko iskreno, brez pretvarjanja vstopimo v vlogo, jo odigramo kakor trenutno najbolje vemo in znamo, se iz nje naučimo tisto, za radi česar smo si jo sploh izbrali, takrat šele jo lahko tudi dokončno spoznamo in zaključimo, ni potrebe, da bi take vloge oz situacije še naprej privlačili v svoje življenje, ker smo se naučili in gremo lahko dalje, močnejši, trdnejšin in bogatejši za spoznanja, do katerih smo se dokopali.
So pa vloge, ki se zdijo pretežke, nas je strah, se počutimo nemočni in sami, pred njimi bežimo, jih samo pogledamo, se obrnemo stran, razum nam zatrjuje, da kaj takega si pa že nismo izbrali, da se nas ne tičejo. One pa, kot da so nas izbrale, nas ne nehajo zasledovati, se vedno znova in znova pojavljajo, nas čakajo in kličejo, da se soočimo z njimi.
Ko zberemo pogum in si zaupamo na koncu ugotovimo, da znamo in zmoremo, da smo lahko ponosni nase, da smo si upali narediti tisto, česar nas je bilo najbolj strah.
Ko nas je najbolj strah in ko sploh ne vemo kako naprej, je prvi najpogumnejši korak, ki nam bo potem pomagal dalje, da si enostavno iskreno priznamo, da v tem trenutku ne znamo ni ne zmoremo, sprejmemo sami sebe, točno take kot smo, z vsem kar se nam zdi najlepše, vsem, pred čemer si zatiskamo oči in vsem vmes. Če bomo iskreni in odprti, bomo začutili, kdaj in kako naprej, odprla se nam bo pot po kateri bomo svojo vlogo najlažje odigrali.
Življenje je igra, če jo igramo iskreno, smo za to bogato poplačani - dana nam je možnost, da se popolnoma spoznamo in brezpogojno sprejmemo, take kot smo, enkratni, neponovljivi, sami svoji in zato tako dragoceni in neprecenljivi.
Ko se bomo sprejeli, ljubili in cenili sami, nas bodo tudi drugi.
