Super, da si ok.
Ja, tudi jaz izpadem čudaško, ko v mračnem vremenu za sončnimi špegli mežikam, kot bi kdo vame usmeril laserski žarek.
No, v takem stanju sem občutljiva tudi za zvok. Še gledališki šepetalec mi takrat nekultivirano kriči in zija.
Aja, a sem vonj omenila?
Bog ne daj, da mi takrat kdo s parfumom pred nos pripleše.
Vse močne vonjave so takrat najstrašnejši motilci.
Okus? Da ne pozabim.
Da takrat fašem čebulo na krožnik, se mi bolečina ojača premosorazmerno s številom zaužitih atomov.
Skratka, bolečina ob vseh dražljajih dobi še vonj, okus, otip, dere se mi na uho in mi bliska pred očmi.
Zdajle bom šla ležat, ni druge...
