Je res.
Je pa zanimivo opazovat, kako so ljudje odreagirali na situacijo.
Od ene do druge skrajnosti, vse sorte karakterjev je butnilo na plano.
Prva je, žal, popolna flegmatičnost in ignoriranje virusa. Mogoče je ponekod prisotne tudi nekaj filozofije v smislu "če me ni strah, če se ne sekiram, sem bolj odporen". Ponekod gre za neukost, ponekod za precenjevanje lastnega organizma, vsekakor pa neodgovornost do drugih.
Druga skrajnost je seveda panika, kjer razum odpove in se v trgovini stepeš za sekret papir, da mora posredovati policija (se je zgodilo sorodniku v Šiški).
Sama se strinjam z razkuževanjem pred vstopom v trgovino in po zapustitvi le-te. Tudi z maskami uslužbencev in obiskovalcev. Je pa res, da morajo biti pripomočki pravi. Na nekaterih materialih virus ne preživi, medtem ko so drugi lahko gojišče bakterij. Navaden robec, če ga uporabiš kot masko, lahko mogoče nekaj minut celo ščiti, potem pa zaradi dihanja in vlage postane paša za bakterije in si narediš dodatno škodo.
Sama nisem v paniki, ni me strah, ne bom pa trdila, da me nič ne skrbi. Previdna sem, ko grem k staršem po solato, da sem na razdalji. Nista več najmlajša in se morata paziti.
Kot sem že rekla, sama izolacija zame ni problem, na nek način živim po starem. Tako sem pred leti, preden sem učila, lahko preživljala tedne, zatopljena v raziskovanje in v svoje delo. Meseci in leta so šli v razvoj. Včerajšnji dogodek me je spomnil ravno na to. Koliko neprespanih noči, koliko veselja in navduševanja nad nastajajočimi rezultati, koliko financ in predanega dela, tudi v popolni izolaciji.
In v takem času včeraj prejmem informacijo, od katere vso noč nisem spala.
Ko nekdo, ker pač lahko, ker je večji od tebe in ima krdelo pravnikov, preskoči vsa ta leta razvoja, vse prehojene poti, vso srčno predanost, ves krvavi pot. In si prisvoji končni rezultat.
