Kako ste zadovoljni s potekom epidemije?

Vzemimo to vprašanje kot retorično.
Kot sem že pisala, najbolj zanimivo je to, kaj coronavirus prinaša posredno. Kaj pove o svetu in njegovih naseljencih.
V naši državi smo popolnoma cepnili na praktičnem izpitu iz demokracije in pomislim, da bi za nas kot družbo več naredila diktatura. Demokraciji, kot dokazujemo vedno znova, nismo dorasli. Temelj tega nazora ni samo svoboda, temveč tudi družbena odgovornost in neškodljivost. Kiksi se dogajajo že ves čas, le zdaj so zaradi izrednih razmer bolj opazni in katastrofalni. Epidemija nas slači do golega in kaže naše slabe lastnosti.
Egoizem in pohlep sta bolj pogubna kot virus sam.
Mali, večno nerazumljeni človeček, ki se zaradi svojih kompleksov repenči in izsiljuje svoje pravice, je prešibek, da bi se odrekel svojim instant užitkom in s tem mogoče pripomogel k dobrobiti celotne družbe. Temu malemu nadobudnežu manjka vsebine in samozavesti. Praznino v sebi polni z drobci, kot so dopust ob tamburicah, zabave s popivanjem, obiski množičnih prireditev, potrošništvo, pavje razkazovanje na raznih aktivnostih, ki si jih lahko privošči. Miru v sebi ne najde, niti ne obstaja njegov Jaz. Je skupek aktivnosti, ki jih izvaja, sam, brez tega pa ne obstaja. Hitro se da poiskati tovrstne osebke. Njihove teme pogovora se vrtijo okrog tega, kaj imajo, kje so bili, koga poznajo ... Ne premorejo pa globine, sočutja, modrosti in razumevanja življenja.
Mir in tišina sta za močne, modre ljudi. Ti dve lastnosti tam tudi rasteta, kar samo po sebi dovolj glasno govori o lastnostih ljudi, ki neprestano hlastajo za motili iz zunanjega sveta. Skoraj bi pomislila, da so ekstrovertiranost nad introvertiranost povzdignili ravno iz tega razloga. Več je bilo prvih. In ta čudovita večina odprtežev se požvižga na vsa priporočila in odloke. Egoistično nadaljujejo s svojim življenjem, kot je vedno bilo, saj drugega ne znajo.
Popolno zaprtje dejavnosti nam verjetno ne bi pomagalo. Niti drugi dodatni ukrepi. Ker vedno se bodo iskale luknje v pravilih, ki jih bodo egoisti in pohlepneži našli. Če bi pri našem narodu karkoli zaleglo, bi se to že pokazalo. Oktobra je bilo rečeno, da se zapira za dva do tri tedne, pa je tu že december, upad okužb pa je bil v prejšnjem tednu okrog 2 % (v drugih državah s primerljivimi ukrepi od 25 do 40 %). Zgovorno.
Nismo sposobni res stisniti in stopiti skupaj za neko res kratko obdobje, raje ga razvlečemo na vsaj pol leta in pogubimo zdravstvo, gospodarstvo, poskrbimo za več žrtev ...
Zraven pa raste nepotrpežljivost. Ironično, bolj pri tistih, ki jim dol visi in ne bodo ničesar izgubili, kot pri tistih, ki se ukrepov držijo, zraven pa zaradi jebivetrov še izgubijo službe. Kot, da nismo na isti ladji.
Spraševala sem se, če obstaja korelacija med tistimi, ki kršijo predpise in tistimi, ki se jih dosledno držijo ter njihovim splošnim profilom. Obstaja opazna razlika v načinu življenja, statusu, izobrazbi, delu, ki ga opravljajo, prostočasnih aktivnostih, ki jih gojijo? Sem prepričana, da je tako, ampak profiliranje zna dvigniti precej prahu, ampak naj si s tem roke maže kdo drug.
Za stanje/sranje kot je, smo krivi sami. Ne vlada, tudi stroka ne ... Nemški politik je izjavil, da stroka postavi diagnozo, vlada pa poskrbi za zdravilo. Morda bodo nekatere države pri zdravljenju epidemije pri narodu uspešne, bolj me pa skrbi za zdravje posameznikov. So potrpežljivost, solidarnost in odgovornost že podlegle okužbi? Pa ne s tem virusom, ampak že davno?
Pred dnevi sem gledala film, v katerem je starejša gospa govorila o vojni. Kako je kljub svoji moči destrukcije ljudi med seboj povezovala. Tega zdaj ni več opaziti. Predolgo časa je minilo od zadnjega izrednega stanja, ena ali dve generaciji nista doživeli hujših globalnih preizkušenj in lastnosti so izumrle. Morda še pokukajo tu in tam izza kakšnega vogala in tiho spomnijo nase ...
Človečki imajo zdaj idealno priložnost, da si podarijo vsebino. Namesto prednovoletnih zabav, popivanja/polivanja s kuhanim vinom, nakupovalnih maratonov in ostalega, kar mami in moti v tem času leta, lahko sebi in drugim podarijo mirnejšo in bolj gotovo prihodnost. Lepo bi bilo, če bi se opogumili in (živalske) avtomatizirane nagone zamenjali s preudarnostjo in človeškostjo.
Kot bi rekli majhnemu otroku: "Daj, poskusi, lahko je."