Ko uspeh drugega postane problem

[Škratinja Nagaya]

V zadnjem času opažam, kako pogosto postanejo tarče ženske, ki z veseljem in ponosom delijo dosežke svojih otrok - še posebej, če gre za mednarodne uspehe in izrazite talente.
Hitro se pojavijo očitki, da gre za domišljavost, projiciranje ambicij, celo namigovanja na preforsiranje ali zlorabo otroka.
Še huje - pogosto se pojavijo podtikanja in neresnice, ki nimajo nobene povezave z realnostjo, temveč so odraz notranjih frustracij tistega, ki jih širi.

Včasih je težko verjeti, koliko energije nekdo usmeri v to, da bi omadeževal druge - samo zato, ker sam ne more videti uspeha brez tekmovanja.

Ironično pa očitki pogosto prihajajo od tistih, ki svoje otroke silijo v rezultate, ne glede na njihovo zmožnost ali počutje.
Tak nadzor je zame veliko bliže zlorabi kot podpora otroku, ki mu je omogočeno, da razvija svoj talent v lastnem ritmu in s spoštovanjem do njegove osebnosti.

Zame je najbolj naravno, da sem hčerina podpora in da sem nanjo ponosna.
Brez napihovanja, brez dokazovanja, z notranjim mirom in globokim spoštovanjem do poti, ki je njena.

Želim si, da bi ženske znale prepoznati razliko med ponosom in tekmovalnostjo, med zdravo samostojnostjo in potrebo po nadzoru nad drugimi.
Da bi podpirale druga drugo, ne pa napadale tam, kjer bi lahko praznovale.

[cvetka]

Jaz se pa s takim razmišljanjem ne obremenjujem. Če določeni osebi ni všeč moje podajanje informacij, moj ponos, pač utihnem. Sem podobnih občutkov bila deležna ob nedavnem premagovanju bolezni, nekateri niso zaznali mojega napora, tudi ponosa ob tem dogajanju, jim pač nisem več delila mojih misli.
Dodajam, notranje zadovoljstvo mi je pomembno, ljudje so pa različni, ne iščem potrditve pri njih, seveda sem pa podpore vesela

[Škratinja Nagaya]

Jaz se pa s takim razmišljanjem ne obremenjujem. Če določeni osebi ni všeč moje podajanje informacij, moj ponos, pač utihnem. Sem podobnih občutkov bila deležna ob nedavnem premagovanju bolezni, nekateri niso zaznali mojega napora, tudi ponosa ob tem dogajanju, jim pač nisem več delila mojih misli.
Dodajam, notranje zadovoljstvo mi je pomembno, ljudje so pa različni, ne iščem potrditve pri njih, seveda sem pa podpore vesela

Cvetka, hvala za tvoj pogled.
Dobro razumem, zakaj se včasih odločimo za molk.
Tudi sama sem (pre)pogosto molčala, ker se mi ni zdelo vredno razlagati, opravičevati, prepričevati...
Tokrat pa čutim, da je potrebno povedati.
Ne zaradi sebe, še manj zaradi tistih, ki blatijo, temveč zaradi otrok, ki si zaslužijo, da o njih govorimo spoštljivo.
Tudi takrat, ko so uspešni.
Molk namreč (pre)pogosto omogoča, da se žaljive in napačne predstave kar razrastejo.
Zato mislim, da je glas včasih nujen.
Ni stvar v zmožnosti molka, ampak v odgovornosti, kdaj in zakaj spregovoriti.
Verjamem, da bomo kot družba naredili velik korak naprej, ko bomo znali uspeh drugih – še posebej otrok – sprejemati z iskrenostjo in brez potrebe po razvrednotenju.

[Maja]

Vedno pravim, da bi se moralo reči, da v sreči spoznaš prijatelja, ne le v nesreči.

Ob dosežkih, uspehu, napredku, se nemalokrat pokažejo zavist, vsiljivo primerjanje in tekmovalnost, tudi spodbijanje, kakršnega omenjaš.
So odnosi, ki so iskreni, veliko je pa ljudi, ki ob nekom vztrajajo z navideznim prijateljstvom, da so seznanjeni in da imajo material, s katerim se ukvarjajo, da se zamotijo in najdejo obliž za rano, ki jih boli:
"Saj nisem zadovoljen s tem, ampak oni je pa še na slabšem."
"Saj jaz ne morem priti do ničesar, ampak ta pa onega nima."

Primerjanje je eden izmed največjih rušilcev osebne sreče. Posameznik se sam spravlja v neravnovesje in nezadovoljstvo z razmišljanjem o drugih in nevoščljivostjo. Smešno je, da tisti drugi v njihovih očeh postane sovražnik, je vir njihovih slabih občutkov, čeprav si jih v resnici zadajajo sami. Morda taki ljudje nikoli niso zmožni pristnega odnosa, bodisi s prijatelji, družino, partnerjem ...

Ko se druga stran povzpne, se ji zgodijo veseli dogodki oz. se lahko pohvali z dosežki, se sistem poruši in kar naenkrat prijateljstvo ni več tako tesno.
Biti prijatelj tudi takrat, ko gre drugemu bolje in z njim deliti prijetne občutke. Vsak človek gre v življenju skozi vzpone in padce. Vzpone je treba potrpežljivo pričakovati in biti pripravljen na padce, oboji se bodo zgodili slehernemu izmed nas. Biti pravi prijatelj pomeni ostati ob nekom, kot opora ali kot največji navijač, iskreno in dobronamerno.

Odnosi pridejo in propadejo in tako mora biti. Dolgotrajnih prijateljstev je v življenju malo. Se zgodijo med dobrimi ljudmi z dobrimi nameni, pa sta si lahko osebi enaki. Razlike med osebnostmi, način življenja, različne želje, mnenja in cilji - prijateljstvo ni pogojeno z nobenim od teh. Kar šteje, je ljubezen, esenca, ki ne dopušča destrukcije.


Se pridružujem Cvetkinemu zapisu, da se ne splača ukvarjati z vsakim mnenjem, ampak če si oseba, ki je naravnana k analiziranju in pravičnosti, se znaš ustaviti ob kakšni neprimerni obravnavi. Lahko te celo zaboli, predvsem pa se začneš spraševati o motivih osebe za tako ravnanje. Najbolj naivne duše potem še iščejo (iščemo) opravičila zanje in velikokrat pogledamo skozi prste in damo odnosu še 999. priložnost. 1000. pa ni treba.

[cvetka]

Še drugačen pogled. Vse te poletne bodibilderske moške postave so za njih uspeh, ki ga ne odobravam in ne podpiram, ceprav vem, da je za tem dosti dela. Me pa res ne moti, da za "mojim uspehom" ni odobravanja od vseh naokoli.🥰

[Maja]

Cvetka, verjetno zato, ker smo kot družba trenutno v časih, kjer je pomemben zunanji izgled. Res je za izklesano postavo veliko truda in tudi vsak ne počne tega zato, da bi ga ljudje občudovali, ampak da ohranja močno in zdravo telo. No, pa saj to se vidi po tem, kako se človek vede ...

Premalo je pozornost usmerjena v človekovo notranjost, v nevidne borbe in uspehe. Pa spet ima to nek smoter - iste vrste ptiči skupaj letijo - obstajajo družbene skupine (ali prevladujejo), ki malikujejo izgled in se trudijo, da vse izgleda čimbolj popolno (ne samo telo, tudi lastnina, stil življenja itd.), čeprav je pod površjem drek. So pa taki, ki negujejo fundament, cenijo resnico in so izgrajeni od znotraj navzven. Taki tudi ne potrebujejo odobravanja. Ampak zaradi njihove kvalitete, bi jim lahko prihranili tudi neodobravanje in negativno kritiko.

[Škratinja Nagaya]

Vedno pravim, da bi se moralo reči, da v sreči spoznaš prijatelja, ne le v nesreči.

Ob dosežkih, uspehu, napredku, se nemalokrat pokažejo zavist, vsiljivo primerjanje in tekmovalnost, tudi spodbijanje, kakršnega omenjaš.
So odnosi, ki so iskreni, veliko je pa ljudi, ki ob nekom vztrajajo z navideznim prijateljstvom, da so seznanjeni in da imajo material, s katerim se ukvarjajo, da se zamotijo in najdejo obliž za rano, ki jih boli:
"Saj nisem zadovoljen s tem, ampak oni je pa še na slabšem."
"Saj jaz ne morem priti do ničesar, ampak ta pa onega nima."

Primerjanje je eden izmed največjih rušilcev osebne sreče. Posameznik se sam spravlja v neravnovesje in nezadovoljstvo z razmišljanjem o drugih in nevoščljivostjo. Smešno je, da tisti drugi v njihovih očeh postane sovražnik, je vir njihovih slabih občutkov, čeprav si jih v resnici zadajajo sami. Morda taki ljudje nikoli niso zmožni pristnega odnosa, bodisi s prijatelji, družino, partnerjem ...

Ko se druga stran povzpne, se ji zgodijo veseli dogodki oz. se lahko pohvali z dosežki, se sistem poruši in kar naenkrat prijateljstvo ni več tako tesno.
Biti prijatelj tudi takrat, ko gre drugemu bolje in z njim deliti prijetne občutke. Vsak človek gre v življenju skozi vzpone in padce. Vzpone je treba potrpežljivo pričakovati in biti pripravljen na padce, oboji se bodo zgodili slehernemu izmed nas. Biti pravi prijatelj pomeni ostati ob nekom, kot opora ali kot največji navijač, iskreno in dobronamerno.

Odnosi pridejo in propadejo in tako mora biti. Dolgotrajnih prijateljstev je v življenju malo. Se zgodijo med dobrimi ljudmi z dobrimi nameni, pa sta si lahko osebi enaki. Razlike med osebnostmi, način življenja, različne želje, mnenja in cilji - prijateljstvo ni pogojeno z nobenim od teh. Kar šteje, je ljubezen, esenca, ki ne dopušča destrukcije.


Se pridružujem Cvetkinemu zapisu, da se ne splača ukvarjati z vsakim mnenjem, ampak če si oseba, ki je naravnana k analiziranju in pravičnosti, se znaš ustaviti ob kakšni neprimerni obravnavi. Lahko te celo zaboli, predvsem pa se začneš spraševati o motivih osebe za tako ravnanje. Najbolj naivne duše potem še iščejo (iščemo) opravičila zanje in velikokrat pogledamo skozi prste in damo odnosu še 999. priložnost. 1000. pa ni treba.

Draga Maja, med branjem tvojega posta sem kimala kot tisti plastični pes na armaturni plošči - glava gor, glava dol. Brez nadzora.
Če bi me kdo opazoval od strani, bi mislil, da poslušam en dober komad, ne pa življenjsko modrost.

"V sreči spoznaš prijatelja, ne le v nesreči."
To bi morali v Sloveniji vgravirati na kakšen mestni trg. Ali pa kar v grb.
Pa naj kdo reče, da to ni narodno pomembno!

Mogoče se pa spravim dizajnirati magnet za na hladilnik - nacionalni spomin v vsakem gospodinjstvu.

Posebej močno sem začutila tvoj zapis o tem, kako pogosto dajemo priložnost in opravičila tudi tam, kjer jih že dolgo ni več smiselno.
Tisti trenutek, ko se odločiš, da tisoča priložnost ni več “obvezna”, je lahko prav osvobajajoč.
Prav adrenalinsko bi si bilo reči: "Veš kaj, tisočo boš pa moral kar sam!"

Zame je bila to ena najpomembnejših lekcij: da molk ni vedno potrpežljivost (čeprav je velikokrat najbolj modra izbira).
Včasih je tiha, elegantna kapitulacija.
In da odpuščanje ni sinonim za to, da še vedno mencaš tam, kjer te zadevajo udarci.

Včasih je največja odgovornost do sebe prav to, da se ne pustiš potisniti v vlogo, ki ti nikoli ni bila namenjena.

Hvala za dober komad.
Danes bo še dolgo igral. In glava bo še dolgo kimala.

[Škratinja Nagaya]

Še drugačen pogled. Vse te poletne bodibilderske moške postave so za njih uspeh, ki ga ne odobravam in ne podpiram, ceprav vem, da je za tem dosti dela. Me pa res ne moti, da za "mojim uspehom" ni odobravanja od vseh naokoli.🥰

Cvetka, tvoj post me je nasmejal, in res je, vsak ima svojo definicijo uspeha.

Mišice na tipu, ki bi za svojo postavo lahko dobil orožni list, te ne ganejo.
A vseeno ne čutiš potrebe, da bi javno objavila kaj takega:
"Tale astenik si domišlja, da ima mišice, v resnici pa sem mu z dvosekundnim pogledom preštela ves kostni čips, s katerega so viseli mišični špageti in vlečeno testo."

Pustila si mu, da sije v svojem mišičnem sijaju, ki ga konec koncev vsak opazi.

Bom pa še enkrat pojasnila.
Moj zapis ni izhajal iz potrebe po odobravanju, temveč iz potrebe po resnici in spoštovanju — še posebej, ko gre za mojega otroka, ki si zasluži zaščito pred žaljivkami in nepoštenimi obtožbami.
Ni stvar v tem, da iščem potrditev ali aplavz, ampak v tem, da se postavim za tisto, kar je prav.

In če bo še vedno kdo videl samo koščice tam, kjer je že na tisoče ljudi jasno prepoznalo mišice... naj si raje omisli očala z boljšim fokusom ali pa naj ne išče senc tam, kjer je svetloba najmočnejša!

[Škratinja Nagaya]

Po Majini predlogi nastaja magnet z napisom:

V SREČI JE SLOVENC PRJATLA NAJDU.

 

Ali bi moralo biti:

V SREČI JE SLOVENC PRJATLA SPODU?
 

[Maja]

Oboje pride v poštev.

[sanjalka]

Nimam kaj vec dodati Majinemu postu… podpisem v celoti…
Se strinjam s tem sloganom:
V sreci spoznas prijatelja

Skratinja Nagaya:
Za dobrim konjem se vedno kadi

[Škratinja Nagaya]

Nimam kaj vec dodati Majinemu postu… podpisem v celoti…
Se strinjam s tem sloganom:
V sreci spoznas prijatelja

Skratinja Nagaya:
Za dobrim konjem se vedno kadi

Sanjalka, hvala za dimno podporo!
Ampak pazi nase – tudi ti znaš zadimiti in zaprašiti marsikateri makadam ali asfalt.
Da ti slučajno folk ne začne delati dimnih bomb. Ali pa sprožati požarnih alarmov. 

Tudi ti si se vedno znala veseliti uspehov drugih. In to je posebna moč.
Ker ne izhaja iz tekmovanja, ampak iz notranje polnosti in zdrave samozavesti.
Tiste vrste, ki ne potrebuje prahu na tujih pokalih, da ve, kam spada.

Hvala obema z Majo! Lepo je, ko naletiš na ljudi, ki v megli ne iščejo samo izhoda zase, ampak jo pomagajo razpihati, da se bolje vidi. 

[Jane]

Jaz sploh ne razlagam nikomur nič več. Takoj se najde kdo ki je pameten, kako bi morali, zakaj bi morali, kako to ni OK, uno ni OK. Ne da se mi. Živim svoj lajf, to je to. Če mi kdo začne kaj pametovati, niti nimam volje posebej se ob to obregnit. Včasih sem dala v to en kup energije, danes mi dol visi.

[Škratinja Nagaya]

Jaz sploh ne razlagam nikomur nič več. Takoj se najde kdo ki je pameten, kako bi morali, zakaj bi morali, kako to ni OK, uno ni OK. Ne da se mi. Živim svoj lajf, to je to. Če mi kdo začne kaj pametovati, niti nimam volje posebej se ob to obregnit. Včasih sem dala v to en kup energije, danes mi dol visi.

Hehe, te čisto razumem – včasih bi tudi jaz najraje rekla: “Ni komentarjev, ni stresa, ni težav.”

Pametovanje tam, kjer ni ne pameti ne povabila, res ni vredno energije.
Takrat tudi jaz zamahnem z roko in grem dalje.

Ampak vseeno – med pametovanjem in žaljenjem je razlika.

Če bi se kdo z nespoštovanjem lotil tvojega otroka, bi tudi ti verjetno ukrepala.
Bi stala križem rok? Močno dvomim.

Tako da – ja, naj mi dol visi za nesmisel, ampak naj mi nikoli ne začne viseti za dostojanstvo!
In še posebej ne za zaščito svojih najbližjih.

[Jane]

Definitivno ne bi stala križem rok in tisti, ki me poznajo vedo, da sem prvi advokat za svoje otroke. Vrat lahko nekomu zavijem. Samo za neke bedarije ko vidim, da je folk glup tup do amena, da ni nič boljše, pa pač sem tiho, ne razlagam, naj se hranijo kje drugje.