Toskičnost je res ena zlorabljena beseda, podobno kot narcisizem, ki sem ga enako označila v mojem prejšnjem postu v drugi temi.
Zanimiva je ta razprava o prekinjanju odnosov. Sama to jemljem kot čiščenje in skozi življenje sem šla že kar čez nekaj takih tretmajev.
Ljudje se spreminjamo, menjamo okolja: šole, službe, razne dejavnosti, partnerje itd. - vedno srečujemo in spoznavamo nov krog ljudi, ki pride skupaj s tem. Pritikline.
Nekaj odnosov se ohrani in razvije in postanejo dolgotrajni, drugi pa odpadejo. Nekateri instant, drugi skozi neskladja skozi daljši čas, tretji samo tiho izzvenijo.
Sama imam zelo ozek krog prijateljstev. Ni mi za druženje z znanci, preferiram naveze, v katerih lahko govorim tudi o najbolj osebnih zadevah. Kvaliteta nad kvantiteto. Da sem pristna v svoji komunikaciji, je del moje narave, ne znam se pretvarjati in lagati ali se družiti z ljudmi samo zaradi nekih koristi ali seznanjenosti z informacijami iz tujih življenj ali česa drugega postranskega. Tudi ne iščem družbe zaradi dolgčasa, ker ga v bistvu ne poznam.
Zapustila sem kar nekaj odnosov, več, kot jih ohranjam. Tudi službe sem zapuščala, ker se nisem mogla več strinjati z izkrivljenimi pravili igre, načini, ki niso bili v skladu z mano. Igrati ne znam, koristi iskati s hinavščino tudi ne.
Včasih drugače ne gre, opazimo, da ne sodimo v neko okolje ali razmerje ali pa se zgodi nekaj, zaradi česar se poruši zaupanje z večkratnimi malimi dejanji, ki tvorijo vzorec vedenja osebe, s kakršno se v prihodnosti ne vidimo, ali enkratnim hujšim dejanjem, ki instantno poruši zaupanje in je sožitje v naprej onemogočeno.
Razmišljam o ljudeh, ki sem jih pustila za seboj, pa so bili nekateri več let kar moji tesni sopotniki.
Kar se tiče prijateljstev, sem naredila en nenaden in dokončen (instant) rez, to je bilo s sošolko iz gimnazije, s katero sva se družili skozi vsa štiri leta. Bili sva pravi ikoni našega razreda, še soimenjakinji sva bili. Kaj je bil razlog za prekinitev ... Po prvem letu študija je naša razredničarka sklicala srečanje našega razreda in s to sošolko sva se ga udeležili skupaj. Isti dan sem ji povedala nekaj zelo osebnega in občutljivega ter prosila, če lahko zadrži zase. Nekako mi je bilo to tudi samoumevno glede na odnos, ki sva ga imeli. Čez približno pol leta sem pa na neki prireditvi srečala sošolca, ki me je direktno povprašal po tem in nekaj časa zatem to še naglas razlagal na neki zabavi. Kaj naj človek še počne s tako osebo, ki tako izda zaupanje? Soočenja nisem imela nobenega, nisem iskala stika, morda sem celo blokirala številko, se ne spomnim.
Niti ne bi razčiščevala in očitala in dokazovala in se prepirala z nekom, običajno se odstranim in je. Lekcija osvojena, ne želim odpirati ran in nalagati na ogenj, tako ali tako se bi oseba na drugi strani z neumnimi izgovori začela vleči iz situacije. Narediš ck ck in je.
Ko se mi oseba izneveri, jo brez pomisleka pustim za sabo, brez zamere, obžalovanja, nostalgije ali česarkoli. Preteklost sodi tja, kakor se imenuje.
Instant prekinitev ni bilo veliko, večinoma sem se umikala iz odnosov na podlagi dolgotrajnejšega opazovanja in presoje. Dam 999 priložnosti, 1000. pa ne. Pa že takrat je bilo 990 odvečnih, ampak vedno v ljudeh iščem dobro, opravičujem in predolgo iščem izgovore zanje.
Če oseba, recimo, samo išče sočne informacije za prenos, je ne potrebujem. Potem kakšni odnosi z osebami, s katerimi ne moreš peljati dialoga, zlasti take, ki morajo vedno prevladati in poudarjati svojo pomembnost v primerjavi s tvojo majhnostjo. Poveš nekaj o sebi, ta pa ne zna reči nekaj nevtralnega ali povprašati kaj o tem, pokazati zanimanja, ampak mora takoj izstreliti, da ona pa tako in tako in da mora biti tako in tako. Točno ta primer je enkrat opisovala predavateljica, ki smo jo poslušali v moji bivši službi, res me je zanimalo, kaj je razlog za tako vedenje, ker sem imela nekoga na opazovanju glede točno te zadeve in je povedala, da gre tu za nenehno poudarjanje svoje vrednosti, sogovornik se pa takim osebam zdi nepomemben. Rade govorijo in se postavljajo v središče, poskušati pa ne znajo. Sem se sprijaznila, da so nekateri boljši in odšla. Tekmovalnost, primerjanje, dokazovanje, poniževanje in te zadeve so s kvalitetnim odnosom nezdružljive.
Pa ne gre samo za razlike med ljudmi. Imam prijateljstva, kjer sva si z osebo lahko zelo različni, pa nikoli ne dokazujeva druga drugi, katera ima prav/narobe in dopovedujeva, kako bi morala druga živeti. Prijateljuješ zaradi sozvočja osebnosti, kljub razlikam v načinu življenja. Te so v takem odnosu lahko material za kvalitetno diskusijo in spoznavanje novih fenomenov, ne pa za komolčanje.
Nekaj je ljudi, s katerimi nisem v stiku, jih je odnesel čas, nanje pa velikokrat pomislim. In se odzovem, če se pojavijo, so vedno dobrodošli. Včasih se tudi jaz komu javim. Pa se že pogovarjamo o kavi in se ta še vedno ne zgodi. Se bo že.
