Res je, ravnokar berem o tem.
Tu imam en članek iz arhiva, če ti pade kakšna ideja, kje se lotit čiščenja in če se boš tega seveda sploh lotila
AMALGAMSKE ZALIVKE Čeprav doslej še nobena raziskava ni nedvoumno potrdila škodljivosti amalgamskih zalivk, ki so sestavljene iz živega srebra in drugih primesi, strokovnjaki take plombe odsvetujejo nosečnicam, doječim materam, otrokom v razvoju, ljudem, ki so preobčutljivi za živo srebro, in bolnikom z opešanimi ledvicami – Iz zalivk se živo srebro izloča zlasti med žvečenjem
Brez njih menda ne gre, z njimi pa je lahko križ
NAJVEČ ŽIVEGA SREBRA, KI SE PRENAŠA PO KRVI, SE KOPIČI V LEDVICAH IN CENTRALNEM ŽIVČNEM SISTEMU.
Na amalgamskih zalivkah, v katerih je živo srebro, se lomijo kopja že več desetletij, saj se znanstveniki ne morejo poenotiti, ali škodujejo zdravju. Za mnenje sem prosila več slovenskih strokovnjakov. Majda Bauman, dr. med. dent., ki je več let živela in delala v Nemčiji, je povedala, da so tamkajšnji mediji že v 80. letih opozarjali na škodljivost živega srebra v amalgamskih zalivkah. »Uveljavljeni strokovnjaki so osvetljevali stranske učinke živega srebra v njih, njegovo strupenost, korozijo v ustih, alergične odzive in psihosomatske težave. A raziskave ne potrjujejo, da prav zalivke povzročajo alergijo, slabokrvnost, izgubo teka, okus po kovini, utrujenost, pekoč jezik ipd. Ni namreč dokazano, da take znake povzroča prav živo srebro iz plomb.« Poudarja, da je to težko dokazati, kajti odmerki edine tekoče kovine, ki se izločajo iz zalivk, morebitnih škodljivih posledic ne izzovejo takoj, denimo zastrupitve, ampak se te izrazijo po več letih. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) ni mogoče določiti odmerka, ki bi bil (ne)sprejemljiv za človekovo telo, niti smrtnega odmerka še niso določili.
Amalgam je trda zlitina, v kateri je polovica živega srebra, štiri desetine srebra, preostalo pa so druge kovine, med njimi cink in baker. Iz zalivke se živo srebro izloča v obliki hlapov, predvsem med žvečenjem, stiskanjem in ščetkanjem zob, kopiči pa se v telesu. Več se ga izloča iz novih, svežih zalivk, predvsem prvih pet dni. Po mnenju Baumanove je amalgamska plomba še vedno najbolj obstojna, vrh tega je poceni, lahko jo je namestiti in ima antibakterijski učinek. Njena najboljša alternativa je zalivka iz kompozita ali plastična plomba, ki pa ni primerna za obsežna popravila kočnikov, ampak le za manjša popravila zob, predvsem v vidnem sektorju, saj je bela in estetska. Je dražja, za namestitev pa zobozdravnik potrebuje več znanja in časa. Najboljše zalivke so trajne, iz porcelana ali zlate. Ko jih namestite, jih namreč ni več treba menjati, prav menjava plomb pa zob najbolj poškoduje, pravi Baumanova.
Amalgam ni primeren za nosečnice in doječe matere, otroke v razvoju in bolnike s kroničnimi obolenji, na primer z rakom, še pojasnjuje. Čeprav ima nemara bolnik v slini in urinu živo srebro, to še ne pomeni, da mu to povzroča bolezenske težave. Za podrobnejšo diagnostiko svetuje bioresonančno terapijo z aparati BICOM. Menjavo takšnih zalivk odsvetuje, priporoča jo le ljudem, ki so preobčutljivi za živo srebro.
NAJVEČ SE GA SPROSTI Z ŽVEČILKO
Živo srebro se iz amalgamskih plomb sprošča v ustno votlino v obliki hlapov kot kovinski ioni ali drobni delci, in sicer predvsem med žvečenjem. Privzem je odvisen od trenja med žvečenjem, odmerki pa od števila in velikosti zalivk, pojasnjuje dr. prim. Alfred B. Kobal, dr. med, spec. med. dela – raziskovalec. Več let je delal v Zdravstvenem domu Idrija, zdaj je svobodni raziskovalec. Sodeluje z Inštitutom Jožefa Stefana, kjer merijo vsebnost živega srebra v laseh, krvi in urinu, ter s kliničnim centrom, s prof. dr. Joškom Osredkarjem, dr. med., s katedre za klinično biologijo, ki razvija nove metode za merjenje učinkov živega srebra v telesu.
»Človek na dan vdiha od 3,8–21 µg živega srebra. Po izsledkih nekaterih raziskav pa v redkih primerih zaradi zobnih amalgamskih zalivk njegova raven v krvi naraste tudi na več kot 20 µg/l (vsebnosti se merijo v mikrogramih ali nanogramih na liter urina ali krvi), to pa je vrednost, pri kateri so opazni subklinični učinki na osrednji živčni sistem. Po raziskavah ima človek, ki ima veliko amalgamskih zalivk, tudi v urinu in krvi več živega srebra kot ljudje z manj takšnih plomb. Po podatkih WHO iz leta 1991 so imeli tisti z amalgamskimi zalivkami v avtoptičnih vzorcih okcipitalne možganske skorje več živega srebra (od 4,8 do 27,7 µg/g, ljudje brez takšnih plomb pa od 2,4 do 12,2 µg/g). Prvi imajo več živega srebra tudi v ledvicah (od 48 do 810 µg/g, tisti brez pa od 21 do 105 µg/g – mikrogramov na gram tkiva). Po izsledkih raziskav v ZDA in Kanadi je povprečni vnos iz amalgamskih zalivk pod 5 µg na dan. Po žvečenju žvečilke lahko raven živega srebra v urinu naraste tudi na 100 µg/l.«
Največ živega srebra, ki se prenaša po krvi, se kopiči v ledvicah in centralnem živčnem sistemu, pojasnjuje dr. Kobal. Večji odmerki lahko prek popkovine nosečnice preidejo tudi v otroka. V centralnem živčnem sistemu se živo srebro veže na selen, tako vezan pa ni škodljiv. Selen je v oreških, drobovini, jetrih idr., iz zemlje pa prehaja v rastline, ki jih jemo.
Večji odmerki tekoče kovine lahko prizadenejo centralni živčni sistem, zato je človek živčen, potrt, slabe volje in ima druge psihične težave, kot so motnje spomina ipd., vendar pa ni neposrednih povezav med naštetimi učinki in amalgamskimi plombami nedvoumno potrdila še nobena raziskava. A dr. Kobal tudi poudarja, da živo srebro ne škoduje vsem enako. Ljudem, ki so alergični nanj, lahko težave povzročijo že najmanjši odmerki. Po nekaterih raziskavah povzroči imunske spremembe, pri otrocih pa spremembe vida, zato je pri najmlajših, nosečnicah, doječih materah in ljudeh z živčno-mišičnimi obolenji zaželeno zmanjšati uporabo amalgama. Otroci, dokler se razvijajo, naj ne bi dobili takšnih plomb.
Dr. Kobal še opozarja, da Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije za belo in plastično zalivko povrne enake stroške kot za amalgamsko, čeprav zobozdravnik za prvo potrebuje več časa, imeti pa mora tudi več znanja. Pravi še, da EU spodbuja raziskave vpliva težkih kovin na nosečnice, otroke in odrasle. Nedavno je vsem članicam poslala vprašalnik o nadzoru in uporabi amalgama. V njeni strategiji v javnem zdravstvu za leto 2005 strokovnjaki omenjajo tudi potrebo po zmanjšanju uporabe te snovi.
»EU bo v prihodnjih letih prepovedala proizvodnjo in uporabo živega srebra in tudi naše zobozdravstvo bo moralo slediti smernicam. Dovolj kakovostna nadomestila so že na voljo in v tujini jih zobozdravniki veliko bolj uporabljajo kot pri nas, ker se stroka še ni povsem prilagodila Evropi,« pravi dr. Kobal, ki ljudem odsvetuje menjavo amalgamskih zalivk na vrat na nos, saj se pri tem sprosti veliko živega srebra. Priporoča jo le tistim z živčno-mišičnimi obolenji, preobčutljivim za živo srebro, bolnikom z nekaterimi obolenji ledvic in ljudem s psihičnimi težavami, ki jim niso postavili jasne diagnoze. »Za zamenjavo je treba imeti posebno varovalno opremo, da se živega srebra ne vdihava, ampak se ga izsesa iz ustne votline. To imajo zelo dobro urejeno v Nemčiji in na Švedskem, deloma pa tudi že pri nas.«
Arhiv: Delo
