     |
Našla sem vašo stran in z zanimanjem prebrala nekaj nenavadnih doživetij. Tudi meni se jih je v življenju nekaj zgodilo in dva nenavadna bom tudi opisala. Po poroki sva se z možem preselila v naš vikend v hribih. Hiša ni bila na samem a tam smo živeli samo mi in še en sosed. Včasih me je bilo kar malo strah vsega šumenja narave ki jo do tedaj zaradi mestnega vrveža nisem bila vajena. Takrat sva imela že dva otroka, ki sta spala vsak v svoji sobi, zato smo imeli ponoči vrata spalnic odprta da sem slišala če bi otroci jokali. Neke noči, ko smo vsi trdno spali, sem se naenkrat prebudila in pri vratih zagledal visokega moškega, ogrnjenega v palerino, na glavi pa je imel klobuk s širokimi krajci. Slišala sem ko je bolj odprl vrata in takrat sem ga tudi videla v hrbet, ter kasneje s strani.Zakorakal je proti meni. V sobi je bilo zelo temno, zato obraza nisem mogla videti. Tako zelo sem se ustrašila, da nisem upala dihati niti se premakniti. Hotela sem se skriti tako da bi mislil da me ni, ali da sem mrtva, a je on naredil še en korak, odgrnil spodnji del moje posteljnine in se usedel na rob postelje. Kaj je bilo naprej ne vem točn. Nekaj je res. Bila sem popolnoma mokra, uspela sem se premakniti in se dodakniti moža poleg sebe in mu šepetaje povedala da je v sobi neki moški. V tistem trenutku je tudi mož v palerini izginil.Tega dogodka se natančno spominjam in je enako živ tudi po kakšnih 18 letih. Naj povem da se nikoli nisem ukvarjala s kakšnim klicanjem duhov tako kot en od vaših obiskovalcev vaših strani, ki je opisal svoje nenavadno doživetje. Stopnice. Drugi dogodek: Hčerka je bila še dojenček in z njo sem bila dopoldne sama doma. Tistikrat sem jo previjala v njeni sobi do katere so vodile lesene stopnice s kovinsko ograjo. Te stopnice so vedno škripale ko si hodil po njih. Kadar je hči spala sem prav počasi stopala po njih da je ne bi zbudila. Tako sem poznala vse glasove, saj je vsaka stopnica, tako kot struna, škripala po svoje. No, tega že omenjenega dne sem zaslišala to počasno škripanje stopnic, ena po ena, kot da nekdo hodi počasi po njih. Zanimivo, toda s hčerko sva bili v hišo zaklenjeni. "Kdo bi zdaj lahko bil in zakaj se tihotapi če sliši mene in otroka gor, kako je prišel v hišo?" Poslušam, dih mi je zastal, kdor je bil ni imel poštenih namenov. Pomislila sem da bi skočila z otrokom skozi okno kar bi se kar varno dalo narediti. A ostala sem kot vkopana. Mislim da je bilo stopnic trinajst, in vse so zaškripale. Potem sem vsa trda obsedela in obnemela z otrokom v naročju saj nisem mogla več zbežati. Nehalo je škripati in nič se ni zgodilo, nihče ni prišel. Tudi od tega dogodka je minilo 19 let in zdaj ko to pišem me še vedno spreletava srh. Če ima kdo kakšno razlago za te dogodke naj mi prosim piše. Danica |