Kriva je emancipacija, saj ženske z otroci ne govorijo več ali le po deset minut na dan. Posledično si torej vzamejo več časa za ličenje in nakupe, kar vidimo tudi po prostoru ki je v veleblagovnicah namenjen ženskam. Tako otroci postanejo mevže, zlasti fantki, prisiljeni so odraščati brez prave mame, sledi pa upor in so tako na koncu takšni kakršne jih poznamo. Seveda se jim je predvsem v zadnjem času nudil denar in materialne dobrine, zato ne enega ne drugega ne cenijo nič, čemur sledi da nastopajo zahteve višje sorte, torej nekaj kar ni prisluženo niti z bontonom v družini. Takšni otroci kot vemo so produkt emancipiranih žensk, neskrbnih očetov, posledično pa je primeren tudi šolski uspeh, ugovarjanje ne le staršem tudi ostali okolic, pa naj si bo učitelju, šefu ali policaju.
Ker družba niti ne ve kako se da drugače živeti kot po kopitu trenda tačas, ti isti otroci krojijo usodo naslednjim generacijam zato pač razlika med spoloma bo vedno večja, saj očitno poti nazaj ni več. In pot nazaj je takšna da bi ženska ostala ženska, moški pa moški. To seveda v dobesednem pomenu, zato naj ženska vsaj svoje otroke zna vzgojiti za kar niti ličil, niti lepih oblek ne rabi in darilo se ji bo povrnilo samo po sebi. Moški seveda naj ostane moški, oboje kovač in direktor, saj ženski torej njegovi ženi je nekako prirejeno, da ji ta isti kovač oziroma direktor pred sezono počisti motiko za obdelovanje vrta. Pa kolikor ga je že.
Andres
se podpišem pod tole
Sama sem svoja direktorica in moj partner je svoj direktor. Ko sva se odločila za skupno pot, sva se dogovorila, da sva partnerja, ki bosta enakopravno sodelovala. Ni vedno vse lahko in enostavno, a vse se da s pogovorom, dogovorom, ljubeznijo in s spoštovanjem.
Nihče mi ne bo določal, kaj bom delala ( se ličila, kuhala, žagala, ljubkovala, negovala ali disciplinirala otroka...), ker zmorem vse. In ne bom določala partnerju, kaj naj dela. Ker zmore vse. Sva odrasli osebi, ki se svobodno odločata in se dogovarjata. V mojo roko paše žaga in kladivo, ravno tako kot v moževo. In v njegovo roko paše kuhalnica in metla, ravno tako kot v mojo. On vnaša v najin in starševski odnos moško energijo, jaz žensko. In to bova spoštovala, dopolnjevala, se učila drug od drugega. Kjer bom jaz odpovedala ali bom " premehka", bo dopolnil on in obratno. Vendar je pomembno, da se ne izključujeta, izpodbijata, ampak da nastopata skladno. Zato je to tudi vedno tako težko. A to nikakor ne pomeni, da je discipliniranje, zunanje aktivnosti z otrokom, razvedrilo moževo opravilo, moje pa zagovarjanje, negovanje, spodbujanje k obveznostim. Oba imava vse odgovornosti, delovanje pa je odvisno od počutja, situacije....
Podpisujem se pa samo pod svoje menje. In pod svoje izkušnje. Ker te občutim, jih razumem, zato jih lahko tudi razlagam.
Ženska ni stroj za oplojevanje, rojevanje in zadovoljevanje moškega. Ženska ni stroj. Je živo bitje s svojimi čustvi, občutji, potrebami, zadregami. Kot tudi moški. To moški razume, ampak samo tisti moški, ki vidi in občuti v sebi kaj več kot to, da je poslan na to zemljo, da čim več semen čim bolj široko raztrosi. Enako velja za moškega.
Jaz vidim glavno težavo celotnih odnosov med spoloma v tem, da se ljudje premalo poznajo preden se odločajo za pomembne življenjske korake kot so zveza, poroka, otrok.. Sami sebe. Posledično ne vedo, kaj želijo, kaj potrebujejo, kaj jih žene v nekaj. Kar zgodi se. Po mojem se otrok " ne bi smel kar tako zgoditi ", isto zveza. Nekdo ti piha na dušo in ker ti je dolgčas ali se počutiš zaželjena ali lepa ob njem, se pač greš odnosa z njim. Moški pa pade na ženskino zunanjost, kar mu godi, ker se lahko seksualno zadovolji in še postavlja pred moškimi kolegi. Seveda sedaj govorim o stereotipih.
In se zgodi otrok. Potem se pa začne obtoževanje, če se seveda že ni prej.... Pa nimata časa za to in ono..... v stilu pritoževanja... vedno sem si želela potovati....grem na košarko... grem na pivo s kolegi....bla bla bla , ko so odgovornosti tu, je med polizan. Klasična zgodba. Se odtujita. Otroke zaposlita s polno obveznosti, da sta čim manj z njimi. Skupne vikende že nekako zgurajo. Onadva oba emocionalno, spolno nepotešena iščeta zadovoljstvo drugje. In življenje mineva.... In kaj sta prenesla naslednji generaciji, svojim otrokom. " Prekrasen " vzorec.
Zato vse te obtožbe, pritoževanja, negativizem ni rešitev, ker samo širi negativno energijo in zbuja odpor. Vsak naj razčisti pri sebi in naredi spremembo v svojem življenju.
Tu se kar nekaj poslpošuje na osnovih lastnih negativnih izkušenj, kot da so sedaj vse ženske hladne, nedostopne matere, ker pač ne živijo samo zato, da spečejo najbolj dober štrudel v vasi. Življenje se pač spreminja in odnosi se psoledično spreminjajo. In moški in ženske moramo svoje vloge v odnosih redefinirati. In prenehati sanjati o preživelih vzorcih.
Ker ženske nismo več odrezane iz izobraževanja in nismo več nepismene kot včasih, zato tudi moški za nas ni več alfa in omega. NAŠ BOG. Sociologi so preko znanstvenega raziskovanja spoznali, da imajo s spreminjanjem sveta in to redefinicijo ravno moški največ težav, ker se počutijo odveč, se bojijo, da bodo postali nepotrebni. Ne bojte se. To se verjetno ne bo zgodilo. Verjetno
In prosim vas, kateri KRALJ se pa še ni pritoževal, upiram, koval maščevanje, ko so mu krono in prestol odvzeli.
p.s. zakaj toilko odnosov, ki so se začeli v srednji šoli, fakulteti, razpade že pri prvem Saturnovem povratku? Zakaj ima toliko ljudi težave sami s seboj ob tem povratku?
