Ne bi pisal, če bi se mi take stvari redno dogajale. Ker se mi le enkrat na par let, mi zato bolj pritegne pozornost:
Stal sem pod nečim, kar je najprej izgledalo kot most, ampak širše in precej visoko. V glavnem betonska zgradba neke vrste. Siva. Debela. Izredno trdno, bi si človek mislil. "Tole mora stat. Poglejmo, če res..." naslonim roko na steber in dvakrat sunem. Nepričakovano se steber zamaje in nosilec zgoraj poči. Takoj zatem se začne krušit. Najprej po malem. Pesek in koščki. "Na-a, tule pa ne bo dobro stat..." se obrnem in zbežim ven. Za mano se podirajo stebri in lomijo nosilci. Bilo je nekaj ljudi, ki so se razbežali na vse strani. Nobenega nisem poznal. Pravzaprav so bili le nerazločne meglene pojavice. Nekje od znotraj se pojavi rumeno polkrožno stopnišče, ki ga je udarec padajočih ruševin katapultiral ven. Ampak ne naravnost, temveč v nekakšni čudni cikcak smeri. Na koncu je ostal le oblak prahu.
Ko sem bil "na varnem" sem se zbudil. Ne čisto, ampak ravno dovolj, da sem slišal, kako je stenska ura spodaj začela zvonit. Štiri zjutraj je bilo. Potem sem se obrnil in zaspal naprej.