Angelske karte

[nensi]

Pogledam tia, pa ti napišem, lepo bodi.

[Tejka]

Nensi spet imam prošnjo... Če lahko malo angelčke pogledaš, kaj pravijo na šolo in učenje mojega Tomažka? Kako mu še lahko pomagam, da bo bolj uspešen? Doma se učiva, v šoli pa vse kar pozabi
lp
T.

[nensi]

  ....zdaj pa že nekaj časa nekak ne najdem prave poti in mi gre kar vse narobe...nensi, lahko ti povprašaš zame, kaj pravijo tvoji angelčki? Hvala

tia

izgleda kot da se ubadaš z nerešljivimi situacijami, ampak v sebi imaš moč da jih z lahkoto razrešiš, to ti pravijo tvoji angelčki, ki so nestrpno čakali, da jih pokličeš, no sedaj si to storila in pomagali bodo toliko, kolikor boš hotela.
Kot bi do zdaj nekako mislila, da si pomoči ne zaslužiš.
Spremembe, ki se ti dogajajo sprejemaš tako, kot da te ogrožajo, zato tudi povzročajo tak nemir v tebi.
Zaupaj si, poslušaj svojo notranjo modrost, malo utišaj um in zaslišala jo boš skozi ponavljajoče misli, občutke.
Izgleda, kot da te zelo zaposluje materialni svet, finančna varnost. Karta blagostanja ti sporoča, da ni posebnega razloga za skrb.
En del tebe je pretirano zaskrbljen, prisluhni svojim sanjam, ne boj se strasti, ki se skriva v tebi, izkoristiš jo lahko kot očiščevalno moč, ki ti bo pomagala dalje.

[nensi]

Nensi spet imam prošnjo... Če lahko malo angelčke pogledaš, kaj pravijo na šolo in učenje mojega Tomažka? Kako mu še lahko pomagam, da bo bolj uspešen? Doma se učiva, v šoli pa vse kar pozabi
lp
T.

živjo Tejka

sem pogledala delfinske in karte samorogov, odgovori pa se lepo dopolnjujejo oz. potrjujejo tako v enih kot drugih:

razčistita vajin odnos - zelo te ima rad, izgleda kot da ima občutek, da te bo razočaral in to ga lahko ovira, povej mu kaj čutiš in kaj ti je pomembno

razloži mu, da je pomembno, da skrbno nadzoruje misli glede šole in uspeha - naj misli tisto, kar si želi - če ga bo strah v to vlaga energijo in s to energijo se "problem" napaja in postaja večji, če mu ne bo pošiljal energije ga bo obvladal

uvedeta lahko jutranje afirmacije - sestavi naj svoj "čarobni izrek" ki naj ga ponavlja vsako jutro preden gre v šolo, to mu bo pomagalo dvigniti zaupanje vase in verjeti v svoj uspeh

veliko se skupaj smejta

objem in vse dobro vama želim 

[Tejka]

Hvala Nensi . Si napisala točno tisto kar mi občutki (angelčki?) že nekaj časa sporočajo. Zgleda sem le toliko okorela ali kako bi rekla, da jih ne poslušam Tudi sebe sem dala na "terapijo" pozitivnih misli (ni tako lahko kot se sliši, misli mi v kriznih trenutkih kar same zbezljajo) in že nekaj časa poskušam tega naučiti tudi svoja otroka.
lp
T.

[tia]

 Hvala Nensi tebi in hvala angelčkom:) Kar vejo, kaj mi morajo svetovati:)

[Sabina]

Sabina

Prosi angele naj ti pri tem pomagajo in vodili te bodo v smer, ki je zate najprimernejša.

Nensi, sem jih prosila, goreče, roteče, z milimi prošnjami....pa me niso slišali in ne uslišali!!! Če je zanje to najprimernejša pot zame...veš, jaz je ne sprejmem...toliko gorja, kot mi je zadnje leto prineslo življenje si nihče ne zasluži!!!
Lahko misliš, da se smilim sama sebi...pa se ne! Trpi tudi veliko drugih ljudi (pred tem si pač ne moremo zatiskati oči) in tudi za njih se sprašujem s čim so si to zaslužili, kje so bili angeli tedaj, ko so potrebovali pomoč? Vodili so jih po poti, ki je zanje najprimernejša??? Oprosti, ampak s tem nekaj ni vredu....
Samo mati lahko ve kako hudo boli srce, če njen otrok trpi! In tega angeli ne bi smeli dopustiti!!! To ni nobena pot, ki bi ji lahko rekla primerna, kaj šele najprimernejša...

Hvala, Nensi, za prijazne in tople besede....angelom pa se ne bom zahvalila niti slučajno, se jim nimam za kaj!
Sabina

[Princes]

Sabina

Prosi angele naj ti pri tem pomagajo in vodili te bodo v smer, ki je zate najprimernejša.

Nensi, sem jih prosila, goreče, roteče, z milimi prošnjami....pa me niso slišali in ne uslišali!!! Če je zanje to najprimernejša pot zame...veš, jaz je ne sprejmem...toliko gorja, kot mi je zadnje leto prineslo življenje si nihče ne zasluži!!!
Lahko misliš, da se smilim sama sebi...pa se ne! Trpi tudi veliko drugih ljudi (pred tem si pač ne moremo zatiskati oči) in tudi za njih se sprašujem s čim so si to zaslužili, kje so bili angeli tedaj, ko so potrebovali pomoč? Vodili so jih po poti, ki je zanje najprimernejša??? Oprosti, ampak s tem nekaj ni vredu....
Samo mati lahko ve kako hudo boli srce, če njen otrok trpi! In tega angeli ne bi smeli dopustiti!!! To ni nobena pot, ki bi ji lahko rekla primerna, kaj šele najprimernejša...

Hvala, Nensi, za prijazne in tople besede....angelom pa se ne bom zahvalila niti slučajno, se jim nimam za kaj!
Sabina

Sabina, čeprav je post namenjen Nensi, se moram oglasiti.

Hudo mi je, da trpiš in to zelo. Vem, kako je, če otrok trpi tako ali drugače. Sama bi najraje prevzela njegovo breme name, samo da bi bilo njemu lažje. Ampak, na žalost tako ne gre. Vsak mora nositi "svoj križ". Nam navadnim smrtnikom marsikaj ni razumljivo in se dostikrat sprašujemo "kje je bog zdaj, ko ga rabim... zakaj ne posreduje... zakaj moram trpeti, saj pri bogu nisem nič naredil takega, da si to zaslužim". Zadeva je dosti globja kot se vidi. Mogoče bi bilo dobro, če bi prebrala knjigo Gary Zukav "Domovanje duše". V njej je lepo opisano, zakaj se določene lekcije v življenju zgodijo, kaj je tisto, kar moramo v tem življenju popraviti, prerasti, da odplačamo svoj dolg iz prejšnjih življenj in še v tem realnem življenju dosežemo tisto, kar mogoče v 10-ih prejšnjih inkarnacijah nismo.
Mogoče je to za koga utopija, vendar mislim, da je vsa resnica obstoja v tem.

Angeli in nadangeli nam stoji ob strani, če jih le pokličemo. Ni nam dano videti, kaj rešujejo v dani situaciji, ko jih prosimo za pomoč. Mogoče šele čez čas razumemo oz. dojamemo, kako velika sreča nas je v tistem trenutku doletela.

Sabina, verjemi in na svoj - tebi lasten način prosi za pomoč. Zgodilo se bo. Ni ti treba biti verna - se opredelti za bilo katero religijo. Religije so samo pripomoček oz. odskočna deska do višjih resnic. Lahko se sama povežeš s to višjo energijo, ki ji lahko rešeč karkoli "oče, mati, višja energija,.... in čutila boš tolažeč občutek, in niti ni potrebno, da ga razumeš. Samo prepusti se.

Verjemi, dostikrat sem bila v zelo težkih trenutkih in takrat nisem vedela tega, kar danes vem. In če z daljave zrem na tiste trenutke, zdaj vem, da nisem bila sama. Vedno nas obkrožajo in ščitijo, ko jih prosimo (saj se mogoče niti ne zavemo, da jih prosimo ko samo vzihnemo "o moj bog.. ali kako drugače". Zato ne obupaj, vzdrži.. saj si božje bitje in del tega "višjega", božjega, ki  biva v tebi skrito očem in čutnim zaznavam.

Sabina  :)s tabo smo in sočustvujemo s tabo. Lepo se imej

[apemaya]

Sabina

Prosi angele naj ti pri tem pomagajo in vodili te bodo v smer, ki je zate najprimernejša.

Nensi, sem jih prosila, goreče, roteče, z milimi prošnjami....pa me niso slišali in ne uslišali!!! Če je zanje to najprimernejša pot zame...veš, jaz je ne sprejmem...toliko gorja, kot mi je zadnje leto prineslo življenje si nihče ne zasluži!!!
Lahko misliš, da se smilim sama sebi...pa se ne! Trpi tudi veliko drugih ljudi (pred tem si pač ne moremo zatiskati oči) in tudi za njih se sprašujem s čim so si to zaslužili, kje so bili angeli tedaj, ko so potrebovali pomoč? Vodili so jih po poti, ki je zanje najprimernejša??? Oprosti, ampak s tem nekaj ni vredu....
Samo mati lahko ve kako hudo boli srce, če njen otrok trpi! In tega angeli ne bi smeli dopustiti!!! To ni nobena pot, ki bi ji lahko rekla primerna, kaj šele najprimernejša...

Hvala, Nensi, za prijazne in tople besede....angelom pa se ne bom zahvalila niti slučajno, se jim nimam za kaj!
Sabina

Sabina,

meni je ob branju tvojih vrstic tako zelo hudo pri srcu. Ne vem, kaj se dogaja v tvojem zivljenju, ampak upam, da se to temno obdobje cimprej zakljuci. Ne obupaj!

Tudi pri nas doma je bilo vse lepo, vse je slo kot po maslu, pa se je moralo zalomit- oci je zbolel za rakom. Ker je bil tak pozitivc smo verjeli, da bo bolezen premagal. Ko pa je uvidel, da se stanje samo slabsa, se je za nas zacelo najhujse obdobje. Doma smo se samo kregali, napetost je bila na visku. Res groza. Na koncu sem molila h komurkoli pac, ki bi me poslusal, naj se zgodi kar se mora, ker tako ne gre vec. In se je- oci je umrl .

Sedaj po 4 letih se stvari postavljajo v novo luc, jaz z optimizmom gledam v prihodnost in vidim, da tudi mami in sestra. Ocija vse zelo pogresamo in na zacetku smo bile zelo izgubljene. Po vrhu vsega, pa je cez par mesecev umrl se macek, ki smo ga imeli radi. Res sem si mislila, kaj me se caka, glede na to, da sem eno leto pred ocijevo smrtjo izgubila se dedka in strica. Zacela sem prav crno gledat naprej, saj so vsi moji moski krvni sorodniki umrli, me je bilo strah, da ni kaksnega prekletstva.

Ampak sedaj sem pomirjena. Nimam obcutka, da je oci umrl, ampak da je sel na dolgo potovanje in da se moram jaz potruditi, da bo ponosen name, ko se vrne.
In ko prebiram, kako je drugim hudo, si mislim, no saj moja zgodba, pa morda ni tako grozna.

Sabina, zelim ti vse lepo!

[nensi]

www.courageoussouls.com

Sabina,

zelo dobro te razumem, mislim da sta tudi Princes in Apemaya izredno subtilno in odkrito napisali, kaj se nam tu na zemlji dogaja.
Vsak ima svojo zgodbo, vsaka je v nekem obdobju na tak ali drugačen način zanj boleča.
Vsak posameznik, duša, pa še pred utelešenjem na ta svet zase izbere svojo izkušnjo, ki bi jo rad predelal in se iz nje nekaj naučil. Namen prihoda sem je osebnostna rast skozi izkušnjo/-e, ki si jih vnaprej izberemo, ker ko jo doživimo, občutimo, predelamo smo notranje bogatejši, vse te občutke pa ponesemo s sabo naprej, v naslednja bivanja.
Zemlja je planet, kjer se ravno zaradi vsega tega najhitreje napreduje, na drugih nivojih zavesti tega hitrega napredka ni.
Sem enkrat nekje brala, žal se ne spomnim kje, da najmočnejše duše, izberejo tudi najtežje preizkušnje, ker jih lahko predelajo.

Zgornji link ti omogoča dostop do segmenta knjige v katerem je zgodba ženske, ki sta ji umrla tako mož, kot tudi sin, kar jo je seveda zelo prizadelo in ni mogla razumeti zakaj.
Prišla je v stik z "mediji (kanalizatorji)", ki so ji omogočili stik z umrlim možem in sinom, ki sta ji razložila, česar ona še ni mogla sama videti in vedeti: preden so se vsi trije podali na zemeljsko potovanje, so se kot duše dogovorili, kakšna bo njihova skupna zgodba tukaj, pobudnik pa je bila ravno ona, ker je to potrebovala.

Vsak se v težkih trenutkih sprašuje zakaj, zakaj pa ravno jaz, pa ne že spet...
Takrat je dobro poiskati neke vrste pomoč, ki ti je blizu, s pomočjo pogovorov, astrologije, knjig, česarkoli, kar čutiš, da ti lahko pomaga poiskati odgovore.
Ko odgovore najdemo se pa začne najtežji del zgodbe, delo na sebi, da se seznanimo z lekcijo, ki smo si jo izbrali in jo skušamo predelati in razumeti, se iz nje nekaj naučiti.

Bodi pogumna, saj si očitno zelo močna, da si si izbrala težke preizkušnje.
Javi se še kaj, da poklepetamo, mogoče ti bo ob tem vsaj 1mm lažje, to je pa že ogromno.


 

[apemaya]

Vsak posameznik, duša, pa še pred utelešenjem na ta svet zase izbere svojo izkušnjo, ki bi jo rad predelal in se iz nje nekaj naučil. Namen prihoda sem je osebnostna rast skozi izkušnjo/-e, ki si jih vnaprej izberemo, ker ko jo doživimo, občutimo, predelamo smo notranje bogatejši, vse te občutke pa ponesemo s sabo naprej, v naslednja bivanja.
Zemlja je planet, kjer se ravno zaradi vsega tega najhitreje napreduje, na drugih nivojih zavesti tega hitrega napredka ni.
Sem enkrat nekje brala, žal se ne spomnim kje, da najmočnejše duše, izberejo tudi najtežje preizkušnje, ker jih lahko predelajo.

Jaz sem ravno o tem razmisljala, ko sem spoznala enega res fajn fanta. Polnega energije, razgledanega, druzabnega...res super decko. A rodil se je 100% invalid, starsi so ga kljub vsemu v mladosti pretepali, ni mu bilo vedno lahko, tudi ko so ga z laznimi upi prepricevali v nesmiselne operacije.

Ampak on o tem govori na glas, ker so te izkusnje del njega (mi jih raje zamolcimo, da ne bi obremenjevali drugih, se drugim smilili...). In ko sem ga spoznala, sem si rekla: Bog, res nalaga tezke naloge, tistim ki jih zmorejo prenest. On se je z njo res znal spopast in sedaj je lahko ponosen nase. Ima svojo druzino, majhnega otroka, obdal se je s prijatelji...

In zadnjic sem si prav zelela k njemu na obisk, da se mene malo napolni s pozitivno energijo.

Nic ni narobe, ce o svojih problemih spregovorimo.

[Sabina]

Ne znam povedati kako zelo sem vam hvaležna za prijazne besede,  tolažbo in nasvete! Res vam hvala!

Ko razmišljam o tem, da nam bog naloži samo to kar zmoremo prenesti, se mi zdi, da se je pri nas zmotil. Pa ne toliko pri meni, kajti jaz nekako "preživim" in si znam poiskati pomoč...največ pri edini prijateljici, ki ima sama svojih težav vrh glave, a najde moč pravih besed pa tudi dejanj, da me postavi na pravi tir. Zato ji tudi tukaj: HVALA! Nikoli mi ne bi mogla storiti kaj tako hudega, da bi ji zamerila in pozabila koliko dobrega sem dobila od nje.
Bolj me boli ta božja "zmota" pri moji mami in moji hčerki. Ne vem s čim si je moja mami zaslužila tolikšno trplenje. Če se ozrem nazaj lahko vidim, da pravzaprav v življenju ni imela nič lepega. Siromašno otroštvo, smrt hčerke, moža, ki ji je nudil vse prej kot lepo življenje, hudo bolezen, ki ji je vzela nogo in jo v zadnjem letu življenja priklenila na posteljo. Ko je že kazalo, da bo z našo pomočjo premagala tudi to, ji je nesrečen padec iz vozička povzročil še teden muk in potem zanjo odrešitev, za nas pa bolečino in praznino, ki je ni mogoče napolniti! Odšla je pred tremi meseci. Zanjo že lahko rečem, da se je rešila, ampak kaj, ko to pomeni tudi bolečino moji hčeri, ki jo je imela neizmerno rada. Tolažbo je bolj kot pri meni iskala pri svojem malem pritlikavem kuncu. Ni besed s katerimi bi lahko napisala kako zelo sta se imela rada. Nikoli prej nisem niti slišala kako se obnašajo hišni kunci. Ko sem ju gledala skupaj sem se že v naprej bala tega kako bo, ko ga ne bo več in upala, da bo doživel svojo maksimalno življenjsko dobo, pa ni!  Sedaj je izgubila še njega! S čim si je ta čudovita najstnica, ta pridna, zlata deklica to zaslužila? Kako se mi ne bi trgalo srce, ko vidim, da tako trpi? Ni važno, da jaz trpim, da mene boli, a njej bi rada "odvzela" to grozno bolečino.....

Sabina

[apemaya]

Sabina,

vzami vse te dogodke kot zakljucek nekega grdega obdobja. Na zacetku bo kup enih zakaj-ev, ce-jev, jeze na ves svet in Boga. Meni je slo najbolj na zivce pomilovanje, zato je ocetova smrt mnoge presenetila, ker nikomur nisem povedala.

Vzemite si cas za zalovanje. Potem pa bo cas res zacelil rane (meni je ta stavek sel vedno na zivce, ampak je resnicen).

Pridruzi se nam, verjamem, da nas je veliko takih, ki imamo zaceljene/ se nezaceljene rane.

Pozdrav
Apemaya

[Natasa]

Sabina,

napisala bom malo daljšo zgodbo, vendar si vzemi čas in preberi. Ne bom ti razlagala o pozitivnem razmišljanju, saj razumem, da ko človek zapade v težko situacijo težko zbere moč in sam sebi laže, da mu je dobro.

Nekoč je živelo dekletce, ki se je rodilo v še danes odmaknjenem kraju, takorekoč v gozdu. Saj je bilo le nekaj hiš in veliko revščine.
Pri štirih letih je morala opravljati vsa gospodinjska dela, vključno s košnjo trave. Rastla je v poštenem duhu in ljudski modrosti, ter v jarmu velike revščine.
Časa za igro ni bilo, pri dveh letih ji je umrl oče. Mati je bila stroga, vendar poštena. To dekletce je imelo sposobnost videti umrle. Kot otrok je imela veliko takšnih srečanj. Takrat so rekli, da je to dano samo otrokom, ki so čiste duše.
Ko je preskočila v dobo dekleta pa je imela jasnovidne sanje.
Poročila se je s človekom, ki je prisegal na poštenje, čast imena in oba sta vedno nesebično pomagala vsem ki so ju za pomoč prosili.
Pričela se je druga svetovna vojna. Rodila je deklico. Italijani so prišli in celo vas odpeljali v taborišče. S trimesečnim dojenčkom je bila pahnjena na tovornjak in odpeljana.
V taborišču so ji dojenčka strgali iz rok in vrgli na tla v neko vlažno sobo. Kasneje je izvedela, da je dojenčica umrla, podgane so ji vsa usteca pojedle. Italijani so jo mučili. Po cele šope las so ji pulili z glave, pretepali....Njen mož je bil v partizanih.
Ker je bila zelo lepa so jo sčasoma italijani postavili na mesto medicinske sestre. Pomagala je bolnim in umirajočim taboriščnikom.
V taborišče je prihajal župnik k umirajočim, pod plaščem je vedno prinesel kakšno orodje, ki ga je ta žena skrivaj odnesla moškim, ki so si iskopali luknjo in tako pobegnili. Pobeg četrte moške divizije.
Konec vojne. Novo življenje. Ponovno je rodila hčerko in nato sina. Z možem sta s trdim in poštenim delom veliko dosegla. Bili so spoštovana in cenjena družina.
Hčerka se je poročila, sin tudi. Dobila je vnuka in vnukinje.
Življenje pa ji ni prizanašalo. Niti njej niti njenim otrokom.
Hčerka je po njej podedovala jasnovidne sposobnosti. Vendar živela je v tujini, okolica jo je proglasila za noro. Odpeljali so jo v umobolnico in jo izpostavili električnim šokom. Trpela je.
Zaupala je edino svoji nečakinji, kateri ji je rekla, da bo ona nosila to dalje. Da ji je dano. Da je izbrana in da jo lahko samo ona razume.
Tej ženi iz taborišča je sin umrl pri 41tih letih. Zapustil je edinko, najstnico. Kmalu zatem je
tej ženi umrl mož. In nato še hčerka. Ta žena, ki je vedno živela pošteno, delavno in skromno je ostala povsem sama. V samoti je prosila, da bi vsaj še kdaj videla svoje drage, pokojne. Pa ni. Leta je preživela v žalosti, nato je tudi ona zapustila ta svet.
Hčerkini otroci so razkropljeni po svetu, visoko šolani in živijo dokaj dobro.
Hčerka njenega sina pa živi v domovini njenega groba.
In ta hčerka, torej njena vnukinja se je dolgo časa spraševala tako kot ti, Sabina. Tudi njej grenke, zelo grenke izkušnje življenja niso prizanesle. Že v rani mladosti je bila soočena z raznim nasiljem. Toda preživela je. In tudi ona dar, ki je podedovan. Ozira se nazaj in na vprašanje zakaj se je morala njena babica roditi in tako težko živeti, dobi odgovor, da zato, ker so bile to preizkušnje, ki jih je morala prestati in zato, da za seboj pusti potomstvo.

Tako, Sabina, sedaj si ti tu na svetu, mama se je poslovila in ostala je tvoja hčerka. Kdo ve kaj dobrega bosta lahko ravno vidve dali svetu. Svetu-ljudem pa lahko veliko damo tudi s prijazno besedo, toplim nasmehom... Nihče tu na zemlji ni nepomemben. Prav vsak nosi nekaj takega v sebi, kar ljudje potrebujemo. Vsak na svoj način, a prav vsi nosimo v sebi nekaj takega, kar drugemu pomaga.....pa čeprav je to samo nasmeh, ali spodbuden stisk roke.

In, ko prestanemo svoje trpljenje, tudi lažje razumemo tuje. In, ko trpečega pogledamo z razumevanjem mu že s tem lahko veliko damo.

Verjemi, Sabina, nisi sama. Le pojdi naprej. Naj se ti življenje ne ustavi. Moraš hoditi po poti dalje, le tako boš lahko odkrila kaj te čaka za naslednjim ovinkom.

Zdaj ti želim le veliko moči, poguma in sreče, ravno tako želim to tvoji hčerki.
Korajžno pojdita naprej!

[taja6]

Pretresljivo, zelo ganljivo in zelo lepo sporočilo, Nataša.

Sabina, kot je lepo napisala Nataša - le pogumno stopaj naprej, le tako boš imela možnost spoznati in nekoč razumeti, zakaj se je vsa ta žalost morala zgoditi. Vedno se vse dogaja v naše najvišje dobro, čeprav tega ne moremo ( takoj ) razumeti in ne najdemo niti najmanjše logike v tem...a če iščemo, vztrajamo v pozitivnem, pridemo do veliko odgovorov. Ni nobenih bližnjic in instant rešitev...vztrajati je potrebno in s pridnim delom na sebi hoditi čimbolj optimistično naprej... Na nikogar se ne jezi, ker krivcev ni; nikogar ne pomiluj, ker ima vsak svojo pot, lekcije, ki jih mora oddelati sam- ampak naredi, pomagaj kolikor je potrebno, da predaš svoje pozitivno sporočilo, kako ravnati ( npr. hčerkica ). S svojim zgledom jo ( tudi nezavedno ) učiš, ji kažeš vzorec, kako se spopadati z življenjskimi izzivi...Vse najlepše ti želim - tebi , tvoji hčerkici, družini in tukaj smo s teboj, če nas potrebuješ  

Taja