Enajst ur stara tema, pa smo prišli od uvoda, ki le sprašuje do tekmovanja v enovrstičnih opisih. Nekako si tega ne morem preokvirit v "razpisavanje".
Če izhajamo iz delitve o telesu in duhu, je definicija zelo preprosta. Duhovnost so vse aktivnosti, ki jih posameznik izvaja, ko se ukvarja s svojim duhom, dušo, psiho... Poimenujte jo po svoji najljubši presoji. Konec koncev je tako ali tako vse v možganih.
In ravno zato, ker je v možganih, različni ljudje producirajo in tržijo različne metode, ki ponavadi izhajajo iz nekih davnih ceremonij. V "prazgodovini" so verjeli, ker niso poznali drugega. Danes, se mi zdi, nekateri verjamejo v "nadnaravno", ker bi si želeli, da bi običajne stvari imele skrit, višji pomen. Posvetno očitno ni več dovolj zanimivo.
Lignit so včasih kopali za ogrevanje hiš. Še sosed ga je vozil s svojim tamičem (TAM 80 T 50, če ne poznate ponarodelega izraza). Zdaj se nikomur več ne ljubi vsako zimo prekladat dveh ton premoga, zato se ga razbije na koščke, spolira in prodaja kot kristal (?!), ki "nevtralizira in očiščuje energetsko polje nesoglasnih energij. Uravanva korensko čakro in stimulira kundalini." Vem samo, da je v osemdesetih letih vzdrževal energetsko polje toplotne energije domače hiše, da naša korenska čakra (beri: rit) ni zmrznila pozimi.
Ja, treba je vzdrževat iluzijo. Zato se vzame delčke starih naukov, malo se jih skombinita, en kanček globalizira, kvantno-fizikalno interpretira (zato, da zveni bolj znanstveno, čeprav se bo vsak, ki je približno prelistal drugo Kladnikovo knjigo visokošolske fizike, vsaj zdrznil ob "razlagah") in aplicira na večini religij skupno osnovo (zato, da se lahko vsak malo najde noter). Taka duhovnost ima potem dodano vrednost, kar je fraza, ki ekonomistom povzroča mokre sanje, ker osmisli njihov obstoj. Vse skupaj je bolj za show, ali pa vsaj za avditivno, vizualno ali kinestetično sidro, ki pomaga človeku v duhovno zamaknjenost. V splošnem je to tudi okej.
Možgane tvori po grobi oceni sto milijard med sabo povezanih nevronov. Računalniško gledano imamo kapacitete za stotine terabajtov. Ravno ogromna količina podatkov, prepoznvanje vzorcev vedenja in gibanja ter prepletenost povezav skupaj z asociativnim spominom tvori nekaj, čemur pravimo intuicija.
Da bi prepoznal svoje vedenjske vzorce se mora človek obrnit navznoter v opazovanje samega sebe. Zelo huda naloga za ekstravertirance. Na srečo obstaja dosti pripomočkov. Ena od njih je tudi astrologija. Hudo splošna, a vendar dovolj dobra, da se človek zamisli, ali je nemara le res, kar piše za določen aspekt, pozicijo, tranzit ali kaj četrtega.
Preverjanje prepričanj pri Thetahealingu je druga metoda. Časovna premica ali Diltsova piramida ali pa čisto navaden svetovalni pogovor so le nekatere od ostalih. Ko je problematičen mentalni vzorec odkrit pa se ga da rešit. Spet na več različnih metod. Ne bom vseh našteval. Tudi te se v določeni meri dotikajo duhovnih tehnik. Večinoma pa so psihološke.
Duhovnost ne potrebuje kadila, sprejev, kamnov, tinktur, dišav... Samo človeka, ki se odmakne v prostor, ki mu povzroča ugodje, umirjenost. Tam lahko očisti svoje misli civilizacijske navlake in v stanju transa dostopa do mnogokrat več informacij, kot jih se jih lahko zavestno spomni (nekaterim se to zdi magično, je pa povsem normalen pojav). Tam se sooči s svojim umskim vzorcem in ga razstavi, analizira, popravi (ali pa da popravit višji sili, če upa, da bo kaj bolje narejeno) in ga potem zavestno začne izvajat v realnem svetu.
Včasih pa se je prijetno na štoru ob robu gozda enostavno sprostit in obstajat z naravo, dokler je nič-kaj-dosti-duhovni zagovorniki napredka ne pretvorijo v lokalni vaški hipermarket.
Merila? Včasih se je reklo, da je dobro, če človek premore malo duševne kulture. To bi zadoščalo za začetek. Imeti standardizirano mero za nekaj tako subjektivnega, kot je duhovnost, je celo za moje pojme - nesmisel.