Ker sva s Sašo že zastavili nekaj na to temo v eni izmed rubrik, pa tudi s partnerjem sva včeraj nekaj govorila glede tega ... Bi lahko kaj več na to temo rekli v posebni rubriki.
Torej. Kakšno je vaše mnenje o sklepanju kompromisov? In kako jih vi sklepate?
Kaj je sploh kompromis? Do katere mere gre za kompromis in kje se potem začne žrtvovanje in podrejanje?
Je sklepanje kompromisov nujno za obsotoj odnosa?
S partnerjem sva včeraj govorila o tem, da pri nama sploh ni kompromisov. Ker obema vedno isto paše. Imava veliko srečo, da sva na taki valovni dolžini. Niti ne bi hotela, da bi z mano kdo sklepal kompromise - nič več. Seveda je bilo v prejšnjih razmerjih veliko tega, je šlo tudi kar precej za žrtvovanje. No, ampak na izkušnjah se učimo. Zdaj vem, da ne bi šla počet ničesar, kar mi ne bi bilo po volji. Niti ne bi hotela, da se kdo podreja meni, ker mi še zdaleč ne bi bilo v užitek početi nekaj, kar sem hotela po vsej sili doseči, obenem pa bi se zavedala, da je osebi poleg mene neprijetno.
