Če ima ženska potrebo, da svojega tipa vlači po šopingiranju, zato da ji pove katera obleka ji paše, v neki iluziji, da gre to za kakovostno preživljanje skupnega časa, moški pa se temu podredi, se mi zdi da je pač cel princip napačen. Tle se mi itak odpirajo vprašanja o tem, zakaj ženska to hoče in zakaj moški to dovoli, če mu toliko ni do tega (spet se vračam na komunikacijo). Ni fora v temu, da bi preživljal cel čas skupaj, da bi vse stvari družno opravljali, ampak da imaš eno osebo s katero res deliš tisto najbolj intimno, imaš z njim čisto poseben odnos, posebna čustva, ampak se vseeno zavedaš, da si konec konec posameznik, prav tako on. Ne smeš ga vezati nase, tako kot on ne sme vezati tebe nase. Se mi zdi kar resen problem, če oseba doživlja pri takih malenkostih (kot to, da greš v šoping z ženo, da namesto enoločnice ješ zelenjavni zavitek...), da potlačiš sebe in si jezen na to, ja okej ni po moje, bi rajši nekaj drugega delal, ampak roko na srce, dostikrat ni po naše, mogoče tudi ker naše ni zmeraj najboljše, si ne predstavljam, na kak način točno rešuje večja vprašanja. Tole na hitro pišem, ker nimam časa, pa so malo nepovezane misli. Ne vem, meni je sanjalkina misel kar blizu, da na eni stopnji ne dojemaš tega kot da ti je karkoli vsiljeno, da delaš proti svoji volji, da si se kakorkoli podredil.