Včeraj bi morala it v nočno, pa sem ostala doma. Viroza, ki je že malo pojenjala, me je včeraj spet malo poliznila in sem kar poklicala, da me ne bo. Če bi bila ponoči v službi, bi me ziher vrglo do konca, tako sem pa danes že mnogo bolje.
Pa me je zagrabila slaba vest, češ, kaj jemljem bolniško, če še nisem povsem na smrtni postelji ...
Pa vem, dami tega ni treba. Da lahko za svoje zdravje naredim tako. Kot sem pisala že v rubriki o tarotu ... Ta moj občutek, da moram od sebe vedno dati največ, kar lahko ... Zdaj dopolnjujem: Od sebe moram vedno dati največ in najboljše, kar lahko, AMPAK pod pogojem, da ravnanje ne škoduje meni sami. Ker potem itak ne bom mogla dati od sebe največ in najboljše.
Pa razmišljala sem ... Hmmm, ne morem verjet, ampak tole je moj drugi zaporedni prosti vikend in za to je poskrbela usoda ... Ali pa je naključje. Mogoče velja naključje = usoda?
Sicer v znamenja verjamem, razen če so RES očitna. Ne vzamem vsake malenkosti za nevemkakšno Božje znamenje ...
Ker sem naravni prizemljeni realist.
Ampak, če se spustim na to raven in v to razmišljanje, kaj pa če je vse res in se s tem začenja moj nov življenjski ritem? Ki bo sploh zaslužil poimenovanje "ritem". Bo že čas pokazal svoje ...
