Pri meni je kar nekaj steklo.
Dogaja se sledeče:
* začetek pisanja druge diplome, za kar sem IZREDNO motirvirana, res delam z veseljem (kdo ne bi bil vesel produktivnega dela po vsem tem)
* še mesec in pol do izteka pogodbe, ki je ne bodo več podaljšali - torej se znebim te službe, ki mi ne nudi prav ničesar več ...

* odpadle so skrbi glede financ - res, da bom brezposelna, ampak ne bo mi treba vračat Zoisove štipendije

* prekinila sem stike z ljudmi, ki jih ne potrebujem (tisti odnosi, ko se ljudje javijo, ko kaj potrebujejo ali ko rabijo lizat rane svojega ega na tuj račun s tem, da sprašujejo kako si, kako ti gre ... v upanju, da se boš kje pritožil - pa ni nobenih zamer, samo pustila sem ,da odidejo)
* odlično fizično počutje in izgled

* končno upoštevanje, uveljavljanje in izražanje svojega mnenja (čeprav tu mi še malo manjka) in svojega pravega Jaza - na tiste tradicionalne predsodke in mnenja, ki so vcepljeni v slovensko nacijo, se gladko požvižgam
* zdrava samozavest
* občutek notranjega miru, celosti, zaokroženosti, moči, potrpežljivosti in modrosti.
Kaj bo naprej, ne vem. S tem se niti ne obremenjujem. Nekaj ljudi imam, ki so obljubili, da bodo povprašali naokrog, sicer imam možnost nekega dela doma.
Stvari so se začele premikat in vse, na vseh področjih mi gre kot po maslu. Ne bom rekla, da imam srečo, saj sem se več kot 10 let trudila, se odrekala, bila pridna, disciplinirana ... Skrbela sem zase, za druge, delala, študirala ... Izgubila sem očeta - tu sem mogla biti še močna oseba, ker se doma vsi nekako zanačajo name, na mojo moč, stabilnost in odločnost; se prebijala skozi težavne odnose, imeti neskončno mero potrpežljivosti v službi; reševati sem morala finančne težave in še in še.
Zdaj si bom privoščila malo počitka, mentalnega oddiha, malo časa ZASE. Pustila si bom biti postrežena, razvajana - pošalim se, da bom, ko neham tu delat, malo gospa.